Meni Zapri

Druga postna nedelja

Angelus (nagovor papeža Frančiška za drugo postno nedeljo)

Evangelij današnje druge postne nedelje (prim. Mt 17,1-9) nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju. S seboj je vzel Petra, Jakoba ter Janeza in se povzpel na visoko goro, ki je simbol bližine z Bogom, da bi jih odprl za polnejše razumevanje skrivnosti svoje osebe, ker bo moral trpeti, umreti in potem vstati. Jezus jim je namreč že začel govoriti o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čakajo, toda oni niso mogli sprejeti takšne vizije. Zaradi tega se je, ko so prišli na vrh, Jezus potopil v molitev in se spremenil pred tremi učenci: »Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2).

Preko tega čudovitega dogodka spremenjenja so trije učenci poklicani prepoznati v Jezusu Božjega Sina sijočega v slavi. Tako so napredovali v poznavanju svojega Učitelja in se zavedali, da njegovo človeško obličje ne izraža vse njegove resničnosti. Njihovim očem je bila razodeta nadzemeljska in božanska Jezusova razsežnost. Od zgoraj se je zaslišal glas, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin…, njega poslušajte!« (v. 5). Nebeški Oče je potrdil Jezusovo »umestitev«, tako jo imenujmo, ki jo je že opravil na dan krsta v Jordanu in povabil učence, naj ga poslušajo in hodijo za njim.

Potrebno je poudariti, da je Jezus od skupine dvanajsterih izbral Petra, Jakoba in Janeza, da bi jih popeljal s seboj na goro. Njim je namenil privilegij, da so spremljali spremenjenje. Zakaj je napravil to izbiro? Ker so bolj sveti? Ne. Pa vendar ga je med uro preizkušnje Peter zatajil, dva brata Jakob in Janez pa ga bosta prosila, da bi imela prvi mesti v njegovem kraljestvu (prim. Mt 20,20-23). Vendar pa Jezus ne izbira po naših merilih, ampak po svojem načrtu ljubezni. Jezusova ljubezen nima meril, saj je ljubezen, ki izbira s tem načrtom ljubezni. Gre za zastonjsko, brezpogojno in z (Jezusove) strani svobodno pobudo, torej božansko prijateljstvo, ki ne zahteva nič v zameno za to. Kakor je poklical te tri učence, tako tudi danes kliče nekatere, da bi mu bili blizu in bi lahko pričevali. Biti Jezusove priče je dar, ki si ga nismo prislužili. Čutimo se neprimerne, a se ne moremo umakniti nazaj z izgovorom svoje nesposobnosti.

Nismo bili na gori Tabor, s svojimi očmi nismo videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Tudi nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšno služenje v župniji, odgovoriti na prošnje drugih… Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prijeli, napravil za pričevalce in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha.

V ugodnem času posta naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.