Kateheza: Kristjan, ki moli, se ničesar ne boji
Svetopisemski odlomek: Lk 11,9-13
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Nadaljujejo kateheze o molitvi. Nekdo mi je rekel: »Preveč govorite o molitvi, to ni potrebno.« Ja, je potrebno. Ker če ne molimo, ne bomo imeli moči, da bi šli naprej skozi življenje. Molitev je kakor življenjski kisik. Molitev pomeni pritegniti nase navzočnost Svetega Duha, ki nas vedno vodi dalje. Zato toliko govorim o molitvi.
Jezus je dal zgled neprestane molitve, ki se jo opravlja z vztrajnostjo. Stalni dialog z Očetom, v tišini in zbranosti, je jedro vsega našega poslanstva. Evangeliji nam poročajo tudi o njegovih spodbudah učencem, naj molijo z vztrajnostjo, ne da bi se utrudili. Katekizem navaja tri prilike, ki jih vsebuje Lukov evangelij in ki izpostavljajo to lastnost Jezusove molitve (prim. KKC, 2613).
Molitev mora biti predvsem vztrajna: kakor oseba iz prilike, ki je morala sprejeti nenapovedanega gosta in gre sredi noči trkat na prijateljeva vrata ter ga prosi za kruh. Prijatelj odgovori »ne«, saj je že v postelji, a on vztraja in vztraja, dokler ga ne prisili, da vstane in mu da kruh (prim Lk,11,5-8). Vztrajna prošnja. A Bog je bolj potrpežljiv od nas in, kdor trka z vero in vztrajnostjo na vrata njegovega srca, ne ostane razočaran. Bog vedno odgovori. Vedno. Naš Oče dobro vé, kaj potrebujemo; vztrajnost ni zato, da bi ga obvestili ali prepričali, ampak je namenjena gojenju želje in pričakovanja v nas.
Druga prilika je prilika o vdovi, ki se obrne na sodnika, da bi ji pomagal do pravice. Ta sodnik je pokvarjen, je mož brez obzirnosti, a na koncu, naveličan vdovine vztrajnosti, se odloči uslišati jo (prim. Lk 18,1-8). Ta prilika nam pomaga razumeti, da vera ni samo vzgib enega trenutka, ampak pogumna drža za klicanje Boga, tudi za »razpravljanje« z Njim, ne da bi se vdali pred hudim in nepravičnostjo.
Tretja prilika prikazuje farizeja in cestninarja, ki gresta v tempelj molit. Prvi se obrne k Bogu s hvalami lastnih zaslug; drugi se čuti nevrednega, da bi samo vstopil v svetišče. Bog pa ne posluša molitve prvega, torej vzvišenih, medtem ko usliši molitev ponižnih (prim. Lk 18,9-14). Ni prave molitve brez duha ponižnosti. Ravno ponižnost je tista, ki nas v molitvi vodi, da prosimo.
Učenje evangelija je jasno: vedno je treba moliti, tudi ko se zdi zaman, ko se Bog zdi gluh in nem in se nam zdi, da izgubljamo čas. Četudi se nebo zatemni, kristjan ne neha moliti. Njegova molitev gre v korak z vero. Vera se mnogo dni v našem življenju lahko zdi iluzija, nerodoviten napor. Obstajajo temni trenutki v našem življenju. In v teh trenutkih se vera zdi iluzija. Moliti pomeni prav tako sprejeti ta napor. Moramo vztrajati v naporu teh težkih trenutkov, v trenutkih, ko ne čutimo ničesar. Mnogi svetniki in svetnice so izkusili noč vere in tišino Boga – ko mi trkamo in Bog ne odgovori – in ti svetniki so ostali vztrajni.
V teh nočeh vere, kdor moli, ni nikoli sam. Jezus namreč ni samo zgled in učitelj molitve, je mnogo več. Sprejema nas v svojo molitev, da bi lahko molili v Njem in preko Njega. In to je delo Svetega Duha. Zaradi tega razloga nas evangelij vabi, da Očeta prosimo v Jezusovem imenu. Sveti Janez navaja te Gospodove besede: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo Oče poveličan v Sinu« (Jn 14,13). Katekizem pojasni, da je »gotovost, da so naše prošnje uslišane, utemeljena v Jezusovi molitvi« (KKC, 2614). Daje krila, ki jih je človekova molitev vedno želela imeti.
Kako naj ne spomnimo na besede iz Psalma 91, ki so polne zaupanja in izvirajo iz srca, ki vse upa od Boga: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zatečeš; ščit in oklep sta njegova zvestoba. Ne boš se bal nočne strahote, ne puščice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne žela, ki pustoši opoldne« (Ps 91,4-6).
V Kristusu se ta čudovita molitev izpolni, v Njem najde svojo polno resnico. Brez Jezusa bi naše molitve bile v nevarnosti, da postanejo človeški napori, največkrat usojeni na neuspeh. On pa je vzel nase vsak krik, vsako ječanje, vsako veselje, vsako prošnjo … vsako človeško molitev. Ne pozabimo na Svetega Duha, ki moli v nas. On je ta, ki nas vodi v molitev, vodi nas k Jezusu. Je dar, ki sta nam ga dala Oče in Sin, da bi napredovali v srečanje z Bogom. Ko mi molimo, Sveti Duh moli v naših srcih.
Kristus je vse za nas, tudi v našem molitvenem življenju. To je dejal sveti Avguštin z razsvetljenim izrazom, ki ga najdemo tudi v Katekizmu: Jezus »prosi za nas kot naš duhovnik; prosi v nas kot naša glava; mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas« (KKC, 2616). Zato se kristjan, ki moli, ničesar ne boji. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas, spodbuja molitev. Naj nas ta isti Sveti Duh, učitelj molitve, nauči pot molitve.
Papež Frančišek
