18.aprila smo se študentje medicine, zdravstvenih ved in psihologije, pa tudi preostali nadobudneži, zbrali v UNIZUP prostorih na našem mesečnem srečanju.
Tokratna tema je bila knjižna uspešnica Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset, v kateri opisuje svoje otroštvo v še takratni Jugoslaviji, soočanje z boleznijo njene mame, ki ni vedela, da ima raka, nato tudi spoprijemanje z izgubo. V zgodnjih odraslih letih pa je avtorica prebolela raka še sama, kar podrobno opisuje v sami knjigi, ki odpira številna etična in tudi morda eksistencialna vprašanja.
Ena izmed nalog zdravnika in ostalega osebja je zagotovo iskrenost in poštenost do pacienta in do njegovega stanja, o čemer je kar precej časa tekla beseda med nami. V konkretni situaciji namreč Bronjina mama ni vedela za diagnozo, na željo njenega moža in matere, zaradi česar se tudi ni ustrezno zdravila. To nam je odprlo številna vprašanja – kako lahko do takšnih situacij sploh pride in ali je kaj takšnega dandanes sploh še mogoče? Vprašamo se lahko tudi, ali ni tudi po moralno-etični plati edino pravilno, da je zdravnik z bolnikom (in tudi v obratni smeri) stoodstotno iskren, saj gre navsezadnje za njegovo zdravstveno stanje? Toda, ali je lahko kdaj iskrenosti tudi «preveč« in je potrebno tudi glede na posameznika presoditi, koliko je zmožen slišati? Pa tudi, do katere točke »podaljševati« življenje v primeru slabe prognoze bolnika?
Srečanje je potekalo bolj v smislu debate, kjer je lahko vsak pristavil svoj lonček na podlagi dosedanjih izkušenj in tudi osebnega mnenja. Nekako smo prišli do nekaterih zaključkov:
Vsak posameznik ima pravico vedeti, kaj se dogaja z njegovim zdravjem, in si zasluži prejeti informacije, ki mu bodo pomagale pri nadaljnjem odločanju. Je pa za to potrebno izbrati primeren čas, oceniti, koliko informacij za bolnika ni preveč, spoštovati njegove želje, v kolikor ne želi vedeti
oz. želi vedeti le omejeno količino podatkov in nazadnje zavedati se, da je na drugi strani morda prestrašen človek, ki potrebuje našo podporo. Zavedati se moramo tudi, da se ljudje med seboj razlikujemo, in lahko za enega pomeni resnica veliko obremenitev, za drugega pa olajšanje. Navsezadnje je prav Bronja dejala, da ji je resnica o njenem stanju dala možnost, da poišče vse vire moči in upanja, da se prebije skozi situacijo; s prikrivanjem pa ne bi iskala tega upanja in morda tudi ne ozdravitve. Za koga drugega pa bi prevelika direktnost pomenila tudi veliko breme.
Ker pa v medicini (in tudi v življenju) načeloma ni nič črno-belo, smo zaključili z mislijo, ki nam jo je v obliki posrečene prispodobe podal profesor etike dr. Matjaž Zwitter, in sicer, kako mu je nekoč eden izmed pacientov razložil, kako se podkuje konja oz. kako k temu pristopa sam – po poklicu je bil namreč kovač.
»Konji so izjemno dojemljive živali, čutijo človeško bližino in lahko tudi njegovo namero. Za sámo podkovanje konja bi lahko torej mislili, da gre za boleč in zahteven postopek, vendar je situacija nekoliko drugačna. Konju je potrebno pogledati v oči, pristopiti od spredaj, da se ne ustraši, mu povedati, kaj boš počel, in ga kdaj tudi pobožati po njegovi grivi. Nemalokrat se nato zgodi, da konj poda kopito, ki se bo podkovalo, kar sam.«
Klara
(Bronja za zaključek)
