Novo leto je spet potrkalo (na vrata študentov 😊) in z njim tudi novi izzivi. Še nekoliko pod vtisi poletja pa se je znova sestala tudi naša medicinska skupina, z novimi in starimi študenti medicine, zdravstvenih ved, psihologije in tudi drugi. Že »tradicionalno«, tretjič, smo se dobili pri naši Mirjam, ki nas je gostila v domu pri sv. Magdaleni.
Srečanje smo začeli že prej, in sicer s sveto mašo v bolnišnični kapeli v UKC-ju. Pod maševanjem študentskega duhovnika Primoža Lorbeka smo se zahvalili za vse, kar je bilo, in se priporočali za novo študijsko leto, predvsem pa za zdravje.
Nadaljevali pa smo torej pri Mirjam, kjer so se nam pridružili še ostali, z nami pa je bila tega večera gostja ga. Anica, upokojena medicinska sestra. Anica je 42 let delovala na ORL oddelku, ki ga ima, kot je povedala sama, v zelo lepem spominu, jo pa je delo tudi dodobra oblikovalo v osebo, kakršna je danes. Veliko je delala tudi z onkološkimi bolniki, kar je bil osrednji del našega pogovora – kako se bolniki (in nenazadnje tudi mi) soočajo z žalovanjem, izgubami, in končno, kako nam lahko pri tem pomaga vera.
Močno mi je v spominu ostala misel, ki jo je povedala že na začetku, in jo razpredala tudi tekom celotnega večera – da je imela svoje delo, torej, delo z ljudmi, vselej rada, in je tudi v službo odhajala z veseljem, saj je svoje delo (in tudi v kateremkoli drugem poklicu) jemala kot poslanstvo. Seveda so prihajali tudi težji dnevi in obdobja, saj smo konec koncev vsi ljudje, vendar je izpostavila, da k zadovoljstvu mnogo prispevajo dobri medosebni odnosi na oddelku, povezanost in sodelovanje različnih zdravstvenih delavcev in strok. Zaupala pa nam je tudi, kaj je bil njen »filter«, kadar je bilo prehudo in je videla, da potrebuje počitek – in to je bila vera. Pomagale so ji vsakoletne duhovne vaje v tišini, in na splošno molitev – dejala je, da brez vsega tega ne ve, kako dolgo bi zdržala, in od kod drugod bi zajemala moč, energijo in žar za vsakodnevno življenje.
Že med poslušanjem se je videlo, da Anica izžareva nekakšno pomirjenost, in to je omenila tudi sama; dejala je, da ji je bilo zmeraj pomembno, da so se pacienti počutili varne in sprejete že od prvega trenutka, in da se zavedajo, da so v varnih rokah. Posebej pomembno je to pri onkoloških bolnikih, ki se jim na neki točki lahko svet kar podre – takrat najbolj potrebujejo ob sebi nekoga, ne, da bi jim dajal neke nasvete, temveč da bi bil preprosto tam zanje, za pogovor ali poslušanje, brez obsojanja. Opozorila pa je tudi na mejo – da moramo sicer biti sočutni, a vseeno nikoli pozabiti nase, da nam prav to sočutje, ko je vsega preveč, ne škoduje.
In to je tudi področje, s katerim se gospa Anica zadnja leta bolj aktivno ukvarja – s spremljanjem žalujočih, predvsem po izgubi ljubljene osebe. Ker je mnogo tega kot medicinska sestra doživela s prve linije, lahko ljudem resnično pomaga v skupini, namenjenim žalujočim. Skupina ne sme biti prevelika, z razlogom, da imajo dosti časa za vsakega posameznika, bolj kot na pogovoru pa temelji na osebnem delu in nato izpovedi, kolikor so posamezniki pripravljeni podeliti. Dela po programu IDD Ljubljana po knjigi Pot žalovanja- Patricka O´Malley . V pomoč pa ji je tudi knjiga p. Ivana Platovnajka – Preobrazba bolečine. Dve stvari sta mi od tega najbolj ostali v spominu – najprej, da žalovanje ni »točka«, temveč proces, ki terja svoj čas. Druga, še pomembnejša, pa, da se (L)jubezen do ljubljene osebe s časom in tekom žalovanja izkristalizira – ohranijo se predvsem lepi spomini nanjo, ljubezen v srcu pa se prečisti in poglobi.
Srečanje smo sklenili z molitvijo in zahvalo za lep večer, gospe Anici pa se zahvaljujemo za njen čas in pričevanje, ki se nas je dotaknilo, ter ji želimo vso srečo tudi v prihodnje.
Klara M.
