Nagovor za 27. nedeljo med letom

Dragi bratje in sestre! Z današnjo rožnovensko nedeljo vstopamo v Teden za življenje, ki letos nosi naslov: »Moški + ženska = izvorni načrt.« Ko fantje občudujejo dekleta in dekleta občudujejo fante, se spomnim na besede iz Prve Mojzesove knjige: »Bog je videl vse, kar je ustvaril, in bilo je zelo dobro.« (1 Mz 1) Ko dekle gleda fanta, si reče, da je vse, kar je ustvaril Bog, zelo dobro, in ko fant gleda dekle si reče, da je vse, kar je ustvaril Bog, zelo dobro, in tako se odločita, da se nekoč poročita, da bi lahko bolj polno uživala v tej dobri stvari. Poroka traja sicer le en dan, zakonska zveza pa vse življenje. Ko se par poroči, se oba vrneta v šolo, v šolo zakonske zveze. Spet se začneta učiti, učita se, kako se ljubiti na globlji način. Združita se, da postaneta eno, ne da bi izgubila svojo individualnost. Postati eno se ne zgodi čez noč. To je nekaj, kar se naučita in v čemer postaneta boljša, ko delita svoje zakonsko življenje. Postati eno pomeni ljubiti drug drugega, deliti svoje življenje in vedno upoštevati drug drugega. Postati eno pomeni odpraviti vse sebičnosti, ker v zakonu ni prostora za sebičnost. Če sebičnost ni izkoreninjena ali se kasneje prikrade, bo zagotovo povzročila probleme. Če Bog blagoslovi zakonsko zvezo z otroki, potem se otroci upoštevajo pri vsem, kar oče in mati počneta. Ko se dva poročita, v zakonsko zvezo prineseta običajne človeške slabosti in odkrijeta slabosti drugega, ki jih prej nista poznala. To je priložnost, da ljubita drug drugega, se pozdravita in odpustita drug drugemu. Poglejmo, kako je Bog pri stvarjenju ženske moškega potopil v globok spanec in mu vzel rebro, da je iz njega ustvaril žensko. Moški se sploh ni zavedal, kaj se dogaja, ko je Bog ustvaril in mu dal žensko kot »primerno partnerico«. To še najbolj velja za fanta in dekle, ki si postajata všeč: na začetku se sploh ne zavedata, kako Bog tiho deluje v ozadju, da bi se na koncu dopolnila kot prijatelja, kot partnerja in kot mož in žena. Po nekem času ugotovita, da ne moreta biti popolna brez drug drugega, da si tudi če sta ločena s časom in razdaljo, še vedno prizadevata, da bi bila skupaj, ker je to ljubezen. Nazadnje ugotovita, da sta lahko popolna in celovita le drug z drugim. V današnjem evangeliju pa se spopadamo s trditvijo: “Če bi le imel več vere….” Mislim, da se je večina od nas že kdaj v življenju spopadala s tem dejstvom. Če bi le imel več vere, ne bi imel toliko vprašanj ali dvomov. Če bi le imel več vere, bi Bog odgovoril na moje molitve. Če bi le imel več vere, bi bil boljši človek, boljši starš, boljši zakonec. Če bi le imel več vere, bi vedel, kaj naj storim, bolje bi obvladoval stvari. Če bi imel več vere, bi bilo življenje drugačno. To je pristop k veri, ki je vsaj toliko star kot vera apostolov. To je pristop, ki so ga uporabili apostoli v današnjem evangeliju. Gospod, pomnoži nam vero, so ga prosili. Zahteva po povečanju naše vere, prepričanje, da bi bilo drugače, če bi imel več vere, v najboljšem primeru razkriva nerazumevanje same vere, v najslabšem pa kaže na našo lastno nezvestobo. Jezus je zelo jasen, da zvestoba ni povezana z velikostjo ali količino, zato pravi: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje, in bi vam bila pokorna.« Vera nam ni dana v paketu, da bi jo porabili kot valuto v naših odnosih z Bogom. Vera se ne meri glede na to, kako težka je naloga ali delo, ki je pred nami. Vera ni stvar, ki jo imamo ali dobimo. Vera je odnos zaupanja in ljubezni. Pomeni, da se odpremo, da sprejmemo življenje drugega in da damo svoje življenje drugemu. Ta drugi je Jezus Kristus. Ta odnos vere je odločilen za to, kdo smo in kako živimo. Vendar pa vera ne bo spremenila okoliščin našega življenja. Namesto tega spremeni nas. Življenje v veri nas ne obvaruje pred bolečinami in težavami življenja, ne popravi preteklosti in ne zagotovi posebne prihodnosti. Nasprotno, vera je sredstvo, s katerim se soočamo z življenjskimi okoliščinami – težavami in izgubami, veseljem in uspehi, priložnostmi in možnostmi – in se z njimi spopadamo. Zelo zgovorna je zgodba o revnem fantu, ki je odraščal v Los Angelesu. Kot najstnik se je začel zanimati za boks in kmalu je pokazal, da ima izjemne sposobnosti. Če ne bi bilo tega, bi se verjetno kot mnogi njegovi prijatelji zatekel v kriminal. Najpomembnejša oseba v njegovem življenju je bila njegova mati. Spodbujala ga je in hodila na vse njegove dvoboje. Na olimpijskih igrah v Barceloni leta 1992 je bil izbran, da boksa za svojo domovino Ameriko. Bil je navdušen, a žal njegove matere ni bilo tam, da bi videla, kako zastopa svojo državo. Umrla je malo pred začetkom iger. To ga je zelo razžalostilo, hkrati pa je bil še bolj odločen, da bo zaradi nje osvojil zlato medaljo. To mu je tudi uspelo. In v trenutku zmagoslavja ni pozabil na svojo mamo. Prva stvar, ki jo je storil po razglasitvi zmage, je bila, da je v ringu pred televizijskimi kamerami vsega sveta pokleknil in zmolil molitev. Ob pogledu v nebo je rekel: “Mama, to je zate. To dolgujem tebi. Ker je bila od začetka v središču njegovega boja, je zdaj želel, da bi bila deležna njegove slave. Vera pomeni, da ne glede na to, kam gremo, ne glede na okoliščine, s katerimi se soočamo, to počnemo v odnosu s tistim, ki nas je ustvaril, ljubi, vzdržuje in odrešuje, s tistim, ki je »uničil smrt, osvetlil pa življenje in neminljivost po evangeliju. (2 Tim 1,10)« Na to nas želi opozoriti tudi mesec oktober, mesec, ki je posvečen molitvi rožnega venca. Večkrat lahko slišimo, da se molitev rožnega venca vleče, da je dolga, da se stalno nekaj ponavlja, a ravno v tem je njena moč in njen čar. Slovenska pesem lepo pravi: Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov, vedno nad teboj počival bo Marijin blagoslov. Njen blagoslov je tisti, ki nas spremlja v našem vsakdanjem življenju, ki ni vedno posuto le s cvetjem, ampak je večkrat prepleteno s trnjem in osatom. A z vztrajno molitvijo to trnje in osat lahko prehodimo nepoškodovani, temveč vedno bolj utrjeni za nove izzive in nove preizkušnje, ki nam jih življenje prinese.