Dragi študentje,

izpitni čas je podoben polju. Vsak dan vanj sejemo: ure predavanj, zapiske, skripte, neprespane noči, trud, včasih tudi dvome in strah. In danes nam Jezus v evangeliju govori prav o tem – o sejanju in o tem, kakšna zemlja smo.

Jezus pravi: »Sejavec seje besedo.« Lahko pa bi rekli tudi: sejavec seje znanje, trud, čas, energijo. Vse to vsak dan pada v naše življenje. Vprašanje pa ni, ali se seje – seje se vedno. Vprašanje je: kakšna zemlja smo mi?

Prva zemlja je pot – trda, zbita. Semena se sploh ne primejo. To je, ko smo fizično prisotni, a v resnici odsotni: ko se učimo brez prave zbranosti, ko je telefon vedno pri roki, ko se vse takoj razprši. Veliko vložimo, malo ostane.

Druga zemlja je kamnita – hitro navdušenje, a brez globine. Začnemo z velikimi načrti, potem pa ob prvem neuspehu ali slabši oceni obupamo. Nimamo korenin. Poznamo to: »Saj nima smisla, jaz tega itak ne zmorem.«

Tretja zemlja je trnje – skrbi, primerjanje z drugimi, strah pred prihodnostjo, pritisk pričakovanj. Vse to počasi duši sad. Ne zato, ker ne bi znali, ampak ker nas je preveč strah, preveč hrupa v glavi.

In potem je dobra zemlja. Ne popolna, ampak odprta. Zemlja, ki sprejme seme, mu da čas, prostor, vztrajnost. Dobra zemlja ne obrodi čez noč, ampak vztraja. Tudi ko je težko. Tudi ko ni takoj rezultatov.

Izpitni čas ni samo preizkus znanja. Je tudi preizkus zaupanja, discipline in upanja. Bog od nas ne pričakuje popolnosti, ampak zvestobo: da naredimo, kar je v naši moči, in Mu zaupamo, kar ni več v naši.

Morda bo sad trideseteren, morda šestdeseteren, morda stoteren – a vsak sad je dar. Tudi vsaka opravljena izpitna ura, vsak poskus, vsaka nova izkušnja.

Zato pogum. Sej. Vztrajaj. In ne pozabi: nisi sam na tem polju. Bog dela s tabo – tudi takrat, ko imaš občutek, da nič ne raste.