V sredo 11.3.2026 smo po študentski sv. maši na Unizupu gostili zdravnico Evo Trpin Fortuna. Srečanje je bilo posebno že zato, ker so zanj in za vse nas prisotne, kakor nam je med pogovorom zaupala gostja, molili živi svetniki: Pedro Opeka in Janez Krmelj. Zdravnica je na začetku srečanja z nasmehom potožila, da ni še na noben intervju ali pogovor prišla tako nepripravljena in da res ne ve, kaj jo čaka. Vendar se je po uvodni iztočnici, naj se predstavi, kako bi sama opisala sebe, kaj jo veseli, iz nje vsul plaz zgodb in pripoved se je začela. Kmalu so nas osupnili vsi njeni dosežki, kako je prišla do izobrazbe splošne zdravnice, vzporedno študirala še dentalno medicino in po veliko letih in 6 otrocih specializirala maksilofacialno kirurgijo. Ki je, mimogrede, zdaj ne opravlja na Kliniki, saj so ji mesec dni pred izpitom napovedali, da v tej specializaciji pri njih ne bo dobila dela. Navdihovala nas je njena močna volja, kako ji kljub izjemni učni sposobnosti ni bilo lahko in se je morala pošteno truditi, navdihovala njena igrivost, otroška vera.  Pravi, da je v letih študija spoznala, da se, ko postane težko, ne smeš preveč spraševati: »Kaj mi je tega treba,« in: »Kje je tu smisel,« ampak vztrajati in preprosto delati dobro. Vsak ima namreč zaklad dobrih lastnosti, darov, potencialov in odgovornost, da jih razvije, neguje in iz njih nekaj lepega, dobrega naredi. Kot se je naučila v likovni šoli Zmaga Modica: nobena umetnina ne nastane brez truda ter brez ur in ur dela. Ob vsem tem je ohranila ponižnost in jo neguje: vsi smo le ljudje – da, tudi, če smo zdravniki in zdravnice in mislimo, da imamo veliko znanja, nismo zaradi tega nič več vredni. To se kaže tudi v njenem odnosu do medicinskih sester, ki so mnogokrat spregledane: spominja se študijskih let in začetnih let specializacije, ko so one učile njo in ji večkrat pomagale iz zagat, ko česa ni znala ali se preprosto ni znašla. Z njimi je vredno imeti lep odnos.

Iz vsega pogovora je bilo slutiti, da svoje delo resnično rada opravlja, da je res predana pacientom in svoji družini. Po izkušnji dela v misijonu na Madagaskarju pri misijonarju Janezu Krmelju, ki jo je pridobila v zadnjih letnikih študija, se je odločila, da morajo to izkusiti tudi njeni otroci. Dve leti nazaj sta tako z možem in 6 otroki odletela na Madagaskar na misijon. To niso bile počitnice, niti za otroke, ki so asistirali in pomagali: pri puljenju zob, zobozdravstvenih pregledih, v ambulanti … Otroci so imeli svojo »očesno ambulanto«, kjer so preverjali dioptrijo in razdeljevali očala, ki so jih kot donacijo prejeli v Sloveniji.  Znašli so se s tem, kar so imeli, večkrat reševali življenja, preprosto zato, ker je tam znanje in zdravstvena ozaveščenost slaba. S svojimi besedami je na nas pustila velik vtis. Živi polno življenje, v služenju možu, otrokom in pacientom. V eni povedi: v življenju je nekaj najlepšega videti hvaležnega pacienta, veselega pacienta, ki ima v svojem telesu zopet življenje ter svojega otroka: nanj te od rojstva naprej veže nevidna, a tako močna vez, da ti nič ne spremeni življenja bolj, kakor rojstvo otroka.

Zapisala: Maša in medicinke