Ko se združijo športni duh, dobra družba in duhovno obarvan vikend, nastanejo spomini, ki ne zbledijo hitro, ampak za vedno ostanejo. Študentje Univerzitetne župnije v Mariboru smo se letos odpravili že na 4. tradicionalno smučanje, tokrat čez mejo, na priljubljeno koroško goro Peca (Petzen).

Od snežnega meteža do kulinaričnih užitkov

Naša pot se je začela v petek, ko je severni del Slovenije presenetila ogromna pošiljka snega. Močne snežne padavine so nam sicer onemogočile takojšen skok na smuči, a so nam namesto tega podarile nekaj dragocenega – čas. V miru smo se nastanili na Turistični kmetiji Ploder, ki nas je popolnoma očarala. Njihove kulinarične dobrote so bile naravnost vrhunske – lahko bi rekli, da so bile naše brbončice na pravi “duhovni obnovi”. Petkov večer smo tako izkoristili za sproščeno druženje ob družabnih igrah in spoznavanju novih obrazov v ekipi.

Nad oblaki nas je pričakalo sonce

V soboto zjutraj smo se po domačen kmečkem zajtrku, v pričakovanju na bele strmine, odpravili proti vznožju Pece, kjer nas je v dolini še vedno objemala megla. V upanju na sonce smo se nato z gondolo povzpeli nad sivo odejo in – vau! Pričakalo nas je sonce, pod nami pa se je kot morje raztezala megla, ki je žal zakrila prelepe razglede, a vseeno pričarala nepozabno kuliso. In medtem ko so naše oči žarele od prečudovitega prizora narave, so bile naše stegenske mišice na resni preizkušnji. Zaradi sveže zapadlega snega namreč proge niso bile tiste tipično »likane« avtoceste, zato smo se v šali poimenovali kar za profesionalne turne smučarje.

Poseben pečat našemu smučanju pa je dala cerkvica svete Ane, ki stoji visoko na gori. Ta gorska kapela sredi smučišča nas je opomnila, da Peca ni zgolj športni poligon; je namreč tudi prostor miru, kamor se peš po blagoslov odpravijo številni pohodniki.

Ali ste vedeli?

Spust s Pece v dolino velja za eno najdaljših zasneženih dolinskih prog v Avstriji. Proga je dolga kar 12 kilometrov in ponuja neprekinjen užitek ob premagovanju velike višinske razlike. Ob spustu pa se smučarjem odpirajo čudoviti in dih jemajoči razgledi. Tudi mi smo v tem vikendu to progo velikokrat presmučali in lahko potrdimo, da je to tista proga, katero si želi preizkusiti čisto vsak smučar.

Prvi smučarski dan smo sklenili z večerjo, nato pa smo se zbrali pri skupni sveti maši v tamkajšnji župnijski cerkvi Sv. Daniela v slikoviti gorski vasici Šentanel, kjer smo se zahvalili za varno smuko in prosili za srečno vrnitev v Maribor.

Polni vtisov smo se poslovili od Pece

Nedeljsko jutro je postreglo z idilično smučarsko pravljico, saj so proge končno dobile tisti pravi, smučarski stil, ki omogoča hitre in natančne zavoje, ter resnično uživanje ob smučanju.

Popoldne smo v upanju, da se še kdaj vrnem

o na te bele strmine, Peci pomahali v slovo. Naše športno romanje smo uradno zaključili z obiskom večerne nedeljske svete maše v Mariboru, nato pa se v duhu prave študentske tradicije odpravili še na zasluženo pico. Ob hrani smo obujali prigode zadnjih dni in tako zaokrožili naš kratek, a nepozaben smučarski vikend.

Zapisala: Ana Pogorevc