Kaj menite o zakonu, o katerem bomo glasovali na bližajočem se referenduma PPKŽ?

Zakon je slab. Naša družba trenutno ni dozorela za sprejemanje takšnih ukrepov. Marsikdo ne razume kaj vsebuje in si domišlja, da je to rešitev za prekinitev trpljenja in je namenjen umirajočim. Kot takšnega in iz strahu preživljanja hude bolezni, trpljenja bolečine, negotovosti kdo bo za njih takrat skrbel, psihične in ekonomske stiske se zanj odločajo. Ne razmišljajo o možnostih  izboljšanju stanja na vseh področjih predno pridejo v hude stiske, ko postanejo odvisni od drugih in potrebujejo celostno podporo, tako oboleli kot člani njihovih  družin. Pa bi morali predno pride do takšnega zakona. Žal, trenutno naša družba nima dovolj razvite podpore za trpeče od napredovalih bolezni kakor zagotavljanja celostne paliativne oskrbe za vse in kjerkoli, tako tudi glede  zagotavljanja želenega mesta umiranja.

Imamo hudi družbeni problem, da kažemo obraz individualistične družbe in moramo narediti premik v sočutno družbo v kateri bi bili med seboj bolj povezani – v veselju, trpljenju in ranljivosti. Morali bi se zavedati, da je dostojanstvo vsakega človeka neprecenljivo in da je v sočutju moč. Trpljenje je del življenja, lahko se pojavi prehodno iz različnih stisk, ali stisk, ki jih ni mogoče odpraviti ampak samo olajšati. Vsekakor trpljenje moramo priznati, sprejeti in po najboljših močeh olajšati. Sočutna družba ne prepušča skrbi za trpeče le zdravstveni obravnavi. Skrb za lajšanje trpljenja hudo bolnih je naša skupna odgovornost katero hkrati obravnavamo v družini, s sosedi, prijatelji in različnimi ustanovami. Vsi imamo pravico do spoštovanja, dostojanstva in varnosti  in vse to lahko dosežemo z razvijanjem in učenjem sočutja, ki ni samo čustvo ampak dejanje: pomoč, tolažba, podpora, skupnostna pobuda, prijazna beseda.

Zakon je slab tudi za to, ker je ohlapen in je uporaben za širši krog uporabnikov, ne samo za prizadete zaradi hude napredovale bolezni in vdira v avtonomijo zdravniškega poklica. Zakon je slab, ker bo vplival na celotno organizacijo zdravniške oskrbe in bo negativno vplival na razvoj paliativne in hospicne oskrbe.

Kaj bi dejali ljudem, ki jih je najbolj strah? Bolnikom? Svojcem?

Ljudi, ki jih je strah umiranja potrebujejo pogovor in razlage kako se spoprijeti s kroničnimi napredujočimi boleznimi in umiranjem. Pred vsem se treba pravočasno pripraviti in vedeti poti za optimalno olajšanje poti skozi bolezen in omogočanje dostojne smrti. To posebej velja za že obolele in člane njihovih družin. Že v času bolezni so možnosti samo-odločitve kako želimo, da potekajo naši zadnji dnevi in sicer s prijavo obrazca o vnaprejšnji volji bolnika in s planom oskrbe v paliativni oskrbi.

Vsem bi dejala, da se že sedaj začnejo obnašati kot člani sočutne družbe.