Svetopisemski odlomek: 1 Tes 5,16-19
»Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte.«
Danes bi se želel ustaviti pri zahvalni molitvi. Izhajal bom iz prizora, ki ga navaja evangelist Luka. Ko je Jezus bil na poti, mu pride naproti deset gobavcev, ki ga rotijo: »Jezus, Učenik, usmili se nas!« (Lk 17,13). Vemo, da je pri obolelih za gobavostjo s fizičnim trpljenjem bila povezana tudi družbena in verska izključenost. Bili so izključeni. Jezus se srečanju z njimi ne izmika. Včasih gre čez meje, ki jih postavljajo zakoni, in se dotakne bolnega, kar je bilo prepovedano, ga objame, ga ozdravi. V tem primeru ni nobenega kontakta. Na daleč jim Jezus pravi, naj se pokažejo duhovnikom, ki so v skladu s postavo bili zadolženi, da potrdijo ozdravitev. Jezus ne pove ničesar drugega. Prisluhnil je njihovi molitvi, slišal je njihov krik po usmiljenju, in jih takoj pošlje k duhovnikom.
Teh deset mu zaupa. Ne ostanejo tam vse do trenutka, ko ozdravijo, ampak mu zaupajo in takoj odidejo ter, medtem ko hodijo, ozdravijo – vseh deset. Duhovniki bi torej lahko potrdili njihovo ozdravitev in jih ponovno sprejeli v normalno življenje. A tukaj pride do najpomembnejše točke. Iz tiste skupine se samo eden, preden se pokaže duhovnikom, vrne nazaj, da se zahvali Jezusu in slavi Boga za prejeto milost. Samo eden, ostalih devet nadaljuje pot. In Jezus opazi, da je ta mož bil Samarijan, neke vrste »heretik« za jude tistega časa. Jezus pojasni: »Ali ni bilo nobenega drugega, da bi se vrnil in počastil Boga, razen tega tujca?« (Lk 17,18). Pripoved je ganljiva.
Ta pripoved, če tako rečemo, svet razdeli na dvoje: kdor se ne zahvaljuje in kdor se zahvaljuje; kdor vse vzame, kot da mu to pripada, in kdor vse sprejme kot dar, kot milost. Katekizem pravi: »Vsak dogodek in vsaka potreba lahko postane razlog za zahvaljevanje« (KKC, 2638). Zahvalna molitev se vedno začne pri tem: da spoznamo, kako je pred nami bila milost. Mislilo se nas je preden smo se naučili misliti; ljubljeni smo bili preden smo se naučili ljubiti; zaželeni smo bili preden se je v našem srcu pojavila želja. Če na življenje gledamo na ta način, »hvala« postane vodilni motiv naših dni. Velikokrat pozabimo reči »hvala«.
Za nas kristjane je zahvaljevanje dalo ime najbolj bistvenemu zakramentu, kar ga je: evharistiji. Grška beseda namreč pomeni ravno to: zahvala. Kristjani kot vsi verniki slavijo Boga za dar življenja. Živeti pomeni predvsem prejeti, prejeti življenje. Vsi se rodimo, ker je nekdo za nas želel življenje. In to je samo prvi v dolgi vrsti dolgov, ki ga imamo, ko živimo. Dolgovi hvaležnosti. V našem življenju nas je več kot ena oseba pogledala s čistimi očmi, zastonj. Pogosto gre za vzgojitelje, katehiste, osebe, ki so opravljale svojo vlogo onkraj zahtevanih dolžnosti. In so v nas prebudile hvaležnost. Tudi prijateljstvo je dar, za katerega smo lahko vedno hvaležni.
Ta »hvala«, ki ga moramo stalno izrekati, ta »hvala«, ki je kristjanu skupen z vsemi, se razširi v srečanju z Jezusom. Evangeliji potrjujejo, da je Jezusov prihod pogosto izzval veselje in slavljenje Boga v tistih, ki so ga srečali. Pripovedi o božiču so polne častilcev z razširjenim srcem ob prihodu Odrešenika. In tudi mi smo bili poklicani, da sodelujemo pri tem neizmernem veselju. K temu nas spodbuja tudi prizor z desetimi ozdravljenimi gobavci. Seveda so bili vsi srečni, ker so ponovno postali zdravi ter so tako lahko zapustili neskončno dolgo in prisilno karanteno, ki jih je izključila iz skupnosti. A med njimi je eden, ki k veselju doda veselje: poleg ozdravitve se razveseli, ker je prišel naproti Jezus. Ni samo osvobojen hudega, ampak ima sedaj tudi gotovost, da je ljubljen. To je jedro: ko se zahvališ, izraziš gotovost, da si ljubljen. In to je velik korak: imeti gotovost, da si ljubljen. Gre za odkritje ljubezni kot sile, ki vodi svet. Dante bi rekel: Ljubezen, ki »premika sonce in ostale zvezde« (Raj, XXXIII, 145). Nismo več blodeči popotniki, ki hodijo sem in tja: imamo dom, prebivamo v Kristusu, in iz tega »bivališča« motrimo ves ostali svet, in ta se nam pokaže neskončno lepši. Smo otroci ljubezni, smo bratje ljubezni. Smo moški in ženske milosti.
Torej, bratje in sestre, poskušajmo vedno biti v veselju srečanja z Jezusom. Gojimo radost. Nasprotno nas hudobec, potem ko nas je prevaral s kakršno koli skušnjavo, vedno pušča žalostne in same. Če smo v Kristusu, nam noben greh in nobena grožnja ne bosta mogla nikoli preprečiti, da bi z veseljem nadaljevali pot, skupaj z mnogimi tovariši na poti.
Predvsem pa ne opustimo zahvaljevanja: če smo nositelji hvaležnosti, tudi svet postane boljši, morda samo malo, a to je dovolj za posredovanje kančka upanja. Svet potrebuje upanje. In s hvaležnostjo, s to držo zahvaljevanja, posredujemo nekoliko upanja. Vse je združeno, vse je povezano in vsak lahko opravi svoj del tam, kjer se nahaja. Pot sreče je tista, ki jo je sv. Pavel opisal ob koncu svojih pisem: »Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte: kajti to je Božja volja v Kristusu Jezusu glede vas. Duha ne ugašajte« (1 Tes 5,17-19). Ne ugašajte Duha – lep program za življenje! Ne ugašati Duha, ki ga imamo v sebi, nas vodi v hvaležnost. Hvala.
Papež Frančišek
https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2020-12/kateheza-o-zahvalni-molitvi.html
