Dragi bratje in sestre,
nadaljujmo z razmišljanjem o nekaterih evangeljskih prilikah, ki so priložnost, da spremenimo svoj pogled in se odpremo upanju. Pomanjkanje upanja je včasih posledica tega, da se fiksiramo na določen tog in zaprt način gledanja na stvari, prilike pa nam pomagajo, da nanje pogledamo z drugega zornega kota.

Danes bi vam rad govoril o učitelju postave, izkušenem in podkovanem človeku, ki pa mora spremeniti svojo perspektivo, saj je osredotočen nase in ne opazi drugih (prim. Lk 10,25-37). On sam Jezusa sprašuje o načinu, kako se »podeduje« večno življenje, pri čemer uporablja izraz, ki ga razume kot nedvoumno pravico. Toda za tem vprašanjem se morda skriva prav potreba po pozornosti: edina beseda, o kateri sprašuje Jezusa za razlago, je izraz »bližnji«, ki dobesedno pomeni tisti, ki je blizu.

Zato Jezus pripoveduje priliko, ki je pot za preoblikovanje tega vprašanja, da bi od »kdo me ima rad?« prišel k »kdo je imel rad?«. Prvo vprašanje je nezrelo, drugo pa je vprašanje odraslega človeka, ki je dojel smisel svojega življenja. Prvo vprašanje je tisto, ki ga izrečemo, ko se postavimo v kot in čakamo, druga pa je vprašanje, ki nas spodbuja, da se podamo na pot.

Prilika, ki jo pripoveduje Jezus, se pravzaprav odvija na poti; in to je naporna in težko prehodna pot, kot je življenje. Po tej pot gre neki človek iz Jeruzalema, mesta na gori, v Jeriho, mesto pod morsko gladino. Gre za podobo, ki že napoveduje, kaj bi se lahko zgodilo: zgodi se, da tega človeka napadejo, pretepejo, oropajo in ga pustijo napol mrtvega. To je izkušnja, ki nas doleti, ko nam situacije, ljudje, včasih celo tisti, ki jim zaupamo, vzamejo vse in nas pustijo sredi poti.

Življenje pa je sestavljeno iz srečanj in v teh srečanjih se pokažemo takšne, kakršni smo. Znajdemo se pred drugim, pred njegovo krhkostjo in šibkostjo, in lahko se odločimo, kaj bomo storili: zanj poskrbeli ali pa se pretvarjali, kot da ni nič. Duhovnik in levit gresta po isti poti. Sta človeka, ki služita v jeruzalemskem templju, prebivata v svetem prostoru. Vendar pa opravljanje bogoslužja ne vodi samodejno k sočutju. Še preden je versko vprašanje, je sočutje pravzaprav vprašanje človečnosti! Preden postanemo verniki, smo poklicani biti ljudje.

Lahko si predstavljamo, da se duhovniku in levitu, potem ko sta dolgo bila v Jeruzalemu, mudi domov. Ravno hitenje, ki je tako prisotno v naših življenjih, nam velikokrat preprečuje, da bi čutili sočutje. Tisti, ki mislijo, da mora imeti njihovo potovanje prednost, se niso pripravljeni ustaviti za drugega.

Vendar pa pride nekdo, ki se je dejansko sposoben ustaviti: to je Samarijan, ki pripada preziranemu ljudstvu (prim. 2 Kr 17). V njegovem primeru besedilo ne govori o smeri, ampak pravi samo, da je bil na poti. Vernost tukaj ni pomembna. Ta Samarijan se ustavi preprosto zato, ker je človek pred drugim človekom, ki potrebuje pomoč.

Sočutje se izraža s konkretnimi dejanji. Evangelist Luka se ustavi ob Samarijanovih dejanjih, ki ga mi imenujemo »dober«, vendar je v besedilu preprosto oseba: Samarijan se približa, kajti če hočeš nekomu pomagati, ne moreš misliti na to, da bi se držal na razdalji, ampak se moreš vmešati, se umazati, morda se okužiti; obveže mu rane, potem ko jih je očistil z oljem in vinom; posadi ga na svoje živinče, torej zanj prevzame odgovornost, kajti zares pomagamo, če smo pripravljeni čutiti težo bolečine drugega človeka; odpelje ga v gostišče, kjer plača dva denarija, kar je približno dva dni dela; in obljubi, da se bo vrnil in plačal, če bo še kaj treba, kajti drugi ni neki paket, ki ga je treba dostaviti, ampak nekdo, za katerega je treba skrbeti.

Dragi bratje in sestre, kdaj se bomo tudi mi znali ustaviti na svoji poti in začutiti sočutje? Ko bomo razumeli, da tisti ranjeni človek ob poti predstavlja vsakega med nami. Takrat nas bo spomin na vse tiste trenutke, ko se je Jezus ustavil, da bi poskrbel za nas, naredil bolj sposobne sočutja.

Molimo torej, da bi lahko rasli v človečnosti, da bodo tako naši odnosi resničnejši in bogatejši s sočutjem. Prosimo Kristusovo Srce za milost, da bi vedno bolj imeli njegovo čutenje.