Kot zakonca na začetku skupne poti sva se imela priložnost udeležiti Svetovnega srečanja družin letos julija v Rimu. Vrnila sva se utrujena, vendar polna novih spoznanj o veri, družinskem življenju, pomembnosti priprave na zakon, na naju so naredila močan pečat tudi mnoga pričevanja posameznikov, duhovnikov, zakoncev in družin. Kot novoporočenemu paru se nama je zdela čudovita priložnost slišati marsikatero modrost, ki jo bova v življenju lahko upoštevala in bila nanjo pozorna. Nekaj iskric s srečanja pa bi rada podelila tudi z vami – mladimi Unizupa. 😊
Izziv očetovstva je vedno prisoten oče – preživljati čas skupaj z otroki. Materinstvo pa je drža, ki neguje otroka in ga usposobi za letenje. To je nežnost, ki temelji na trdnem razumevanju tega, za kaj Bog kliče njenega otroka. Vsak od nas ima dar, kot družina in kot posameznik, ki lahko dvigne drugo družino, drugega človeka in dvigne Cerkev. Cerkev sestavljajo majhne domače cerkve, cerkve po domovih, in če živimo bogastvo tega poklica, bomo to bogastvo in to lepoto prinesli v naše župnije in gradili Cerkev.
Vsaka družina je poklicana k temu, da se trudi za svetost v vsakdanjem življenju. Za rast »hišne cerkve« oz. družinske vere naj bi si prizadevali z namenskim časom za pogovor, skupno molitvijo, skupnim delom, vključevanjem družinske tradicije ter časom za skupno igro. Z močno »hišno cerkvijo« veliko pridobi tudi širša skupnost – župnija.
V širši družini imajo zelo pomembno vlogo (glede vere) stari starši. Oni so tisti, ki so jo »dali« našim staršem, da jo lahko oni »dajejo« nam – otrokom, mladim. Oni so tisti, ki ponavadi v družini ohranjajo t. i. tradicijo. Pomembno je, da znamo mladi ohranjati odnose s starejšimi in jih vključevati. Papež Frančišek nam daje papeško domačo nalogo. Ko je govoril nekaj dni po svojem 80. rojstnem dnevu leta 2016, je skupini mladih rekel: »Pogovorite se s svojimi starimi starši. Zastavite jim vprašanja. Imajo spomin na zgodovino, izkušnjo življenja in to je za vas veliko darilo, ki vam bo pomagalo na vaši življenjski poti.« Vzemite si čas in ne recite, da ga nimate.
Sklepno pričevanje drugega dne sta imela starša, ki sta sta življenje otroka postavila pred svoje življenje. Peti otrok se jima je rodil z Downovim sindromom. In ko sta novico o rojstvu otroka sporočila znancem in ostalim na socialnih omrežjih, se je novica hitro razširila po celem svetu in mnoge mame in očetje so se na novo opogumili. Svoje pričevanje sta zaključila z mislijo: »Da življenju ni odziv brez vesti, temveč priložnost, da nas sodbe drugih in predsodki ne prisilijo, da rečemo ne tistemu, kar čudežno vdre v naš obstoj.«
Avstralska družina, ki je v prometni nesreči izgubila tri otroke, je spregovorila o moči odpuščanja. Poslušalce sta spomnila, da je odpuščanje pomembnejše za tistega, ki odpušča, kot za tistega, ki mu je odpuščeno. Z zgledom sta dokazala, kaj lahko naredijo močna vera, molitev in zaupanje v Boga. Meniva, da se tega res premalokrat zavedamo.
Dragi mladi, drage družine, bodite pogumni! (Za)upajte! Bog vsakega kliče na svojo pot svetosti. Vsakemu privoščiva, da jo čim prej odkrije in se poda nanjo. Morda sam. Morda s kom. Vsekakor pa zmeraj z Bogom.
Naj zaključiva z besedami papeža Frančiška: »Družina je kraj srečanja, podelitve, izstopa iz samega sebe, da bi sprejeli drugega in mu bili blizu. To je prvi kraj, kjer se uči ljubiti.« Vsem, ki se pripravljate na to, da postanete družina, tega še posebej želiva!
Ana in Simon Murko
