Nagovor rektorja UM ob akademski maš

Spoštovani

• nadškof Alojzij Cvikl,
• dekan Teološke fakultete v Ljubljani prof. dr. Robert Petkovšek,
• prodekan Teološke fakultete in predstojnik Enote v Mariboru izr. prof. dr. Stanislav Slatinek,
• župnik Univerzitetne župnije Maribor pater Marjan Kokalj,
• cenjeni zbor profesorjev, duhovnikov, vernikov,

drage študentke in študenti!

Hvala za vabilo in priložnost, da lahko tudi na tem mestu v začetku akademskega leta v imenu vodstva Univerze v Mariboru pozdravim in nagovorim naše študente, profesorje in druge sodelavce.

Leta študija za večino predstavljajo eno najbolj vznemirljivih obdobij življenja. Na spletni strani Univerzitetne župnije Maribor je pri eni od študentskih skupin, znotraj katere poteka redno tedensko srečevanje in druženje, zapisano:

»Iščemo veselje med prepevanjem, druženjem in medsebojnim zaupanjem in se spodbujamo pri iskanju poti skozi današnji svet…krepimo povezanost z družabnimi večeri in ves skupaj preživeti čas nam ostaja v lepem spominu«.

Ta zapis me nekoliko spominja na geslo “Vsi za enega, eden za vse!” iz znamenitega pustolovskega romana Trije mušketirji. Delo opisuje dogodivščine mladega d`Artagnana, ko zapusti dom, da bi postal mušketir. Med mušketirji dobi prijatelje Athosa, Porthosa in Aramisa. Skupaj so neločljivi in živijo po načelu Eden za vse in vsi za enega!

Podobno velja za marsikaterega študenta, ko gre morda celo prvič od doma in nato v času študija stke prijateljstva za vse življenje. Večina nas želi pripadati. Nekomu, družini, ekipi, skupnosti. Skupaj smo kot močna vrv. Potrebujemo bližino, podporo, dlan nekoga.

Pomembno je, da geslo »Eden za vse in vsi za enega!« ne velja le za primere uspehov, na primer za športne uspehe, ko posameznike združi navijanje za “naše” in ko ves narod diha kot eno. Za primer spomnim na nedavno veselje ob uspehih kolesarja Primoža Rogliča in slovenske moške odbojkarske reprezentance. V takšnih primerih gre navijaška pripadnost lahko tako daleč, da je zmaga stvar tudi onih, ki so le komentirali s kavča: “Smo jih premagali…”.

Tudi v vsakdanjem življenju je tako. Dokler se zmaguje, dokler nam gre, smo vsi veseli, vse je super.  Če in ko pa pridejo padci, porazi…in v življenju so padci in porazi vsakdanji spremljevalec, se vse spremeni in obrne na glavo. Nemalokrat bivši slavljenci že po nekaj neuspehih postanejo tarče splošnega nezadovoljstva, »črne ovce« in nenadoma niso več »naši«. Odrečemo se jih, včasih celo s pomočjo medijskega linča, z javnim obsojanjem in žigosanjem. Kritično in samokritično mišljenje, ob katerem se sicer razvijajo intelektualne in značajske vrline, žal takrat postane odveč. Nadomesti ga »kritikantstvo«.

Ob kritiziranju se obenem izkuša popolno nemoč, da bi na kar koli lahko še vplivali. Tako imenovani »kritikanti« na koncu sprijaznjeno ugotovijo »tako pač je« in »nič se ne da« in »oni tam zgoraj bodo itak vselej naredili po svoje«.

Temu nasproti naj izpostavim pozitivno izkušnjo papeža Frančiška, ki je v pismu mladim ob predstavitvi pripravljalnega dokumenta za škofovsko sinodo 2018 med drugim zapisal: »…V Krakovu sem vas ob začetku Svetovnega dneva mladih večkrat vprašal: »Je možno kaj spremeniti? In vi ste skupaj glasno zavpili: »Da!« Ta krik se je porodil iz vašega mladega srca, ki ne prenaša krivičnosti in se noče upogniti kulturi škartiranja in tudi ne popustiti povsod razširjeni ravnodušnosti. Prisluhnite temu kriku, ki se dviguje iz vaše notranjosti!

Bodimo torej pogumni, pošteni, samokritični, solidarni, odprti, senzibilni…pa tudi kritični, vendar zavezani k iskanju resnice in ustvarjanju pogojev za pravičnejšo družbo.

V novem študijskem letu vsem želim obilo študijskih uspehov, da čim uspešneje izpolnite zadane cilje. Temu dodajam spodbudni verz iz Pavčkove pesmi Popotnik:

…A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova,

poskusi vnovič in zopet in znova.

rektor dr. Zdravko Kačič