Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim. Njeni glavni elementi so individualno prilagojeno obvladovanje vseh simptomov na področju telesnega, psihološkega, duhovnega in socialnega funkcioniranja, strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem in podpora družini med boleznijo in med žalovanjem. Poteka kot osnovna paliativna oskrba, ki jo izvajata družinski zdravnik in patronažna sestra in kot specialistična, ki jo izvajajo specialisti za paliativno oskrbo v ustanovah in z mobilnimi timi na domu bolnika.

Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njihovih bližnjih s postopki in  ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.

Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se pričel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.

Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca,…) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.

Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm: človekove pravice, pravice bolnikov in umirajočih.

Za kakovostno obravnavo kompleksnejših težav v obdobju paliativne oskrbe je potreben ustrezno usposobljen tim strokovnjakov. Osnovni specialistični tim sestavlja zdravnik, medicinska sestra in koordinator z dodatnimi znanji iz paliativne oskrbe, po potrebi pa se vključujejo tudi socialni delavec, klinični psiholog, delovni terapevt, fizioterapevt, dietetik, izvajalec duhovne oskrbe in prostovoljci. Obseg njihove pomoči je odvisen od potreb bolnika in njegovih bližnjih ter se stopnjuje od začetka bolezni do smrti. Pri izvajanju paliativne oskrbe je nujno potrebno dobro obvladovanje veščin komunikacije.

V paliativni obravnavi je zelo pomemben enakopraven in aktiven odnos z bolnikom in njegovimi bližnjimi, ki zagotavlja, da bolnikove vrednote in želje vodijo klinične odločitve.

Pozitivni učinki paliativne oskrbe so znanstveno dokazani, zaradi česar paliativna oskrba predstavlja nepogrešljiv sestavni del zdravstvenega varstva v številnih razvitejših deželah. Paliativna medicina je stroka, ki se v zadnjih letih hitro razvija in napreduje. Vsako leto je na voljo vedno več novih, z dokazi podprtimi, pristopov in možnosti za obvladovanje simptomov. Znanje in veščine paliativne medicine so visoko vrednotene, saj so sestavni del vsakodnevnega dela številnih zdravstvenih delavcev. Z naraščanjem števila obolelih za rakom in ostalih kroničnih obolenj ter podaljšanjem življenjske dobe so potrebe po paliativni oskrbi vse večje.
Paliativna oskrba je sestavni del zdravstvenega in socialno varstvenega sistema na vseh ravneh in s tem neodtujljiv element človekove pravice do zdravstvenega in socialnega varstva.

Prim. doc. dr. Nevenka Krčevski Škvarč, dr.med. specialistka iz anesteziologije in reanimatologije z evropsko diplomo iz bolečinske medicine in dodatnega znanja iz paliativne oskrbe