Na tretji četrtek v mesecu novembru se je drugič v tem študijskem letu sestala medicinska skupina. Nadaljevali smo trend »kroženja« in se zato nismo sestali v prostorih UNIZUP-a, pač pa smo koristili gostoljubje naše s. Simone.
Ob prihodu nas je prijetno presenetila miza, polna dobrot, še bolj pa naša (bivša) študentka Sara, ki se je ravno pred kratkim vrnila iz nekajtedenskega popotovanja po Južni Koreji. Še zmeraj polna vtisov je s seboj prinesla goro fotografij, in tako se je plan za večer kar hitro obrnil.
Sprva smo bili prisotni pri videokonferenci društva Vtis, ki si prizadeva za digitalizacijo zdravstva in kjer je kot moderatorka sodelovala tudi naša Mirjam. Nato pa smo predali besedo Sari, ki nas je popeljala preko svojega potovanja, pa tudi začinjenih zgodbic ni manjkalo.
Ker sama nisem toliko poznala Južne Koreje in njihove kulture nasploh, me je marsikatera navada kar precej presenetila- v prvi vrsti morda njihove narodne noše. Sara je opisala izkušnjo izposoje noše (ki sicer kar precej stane), vendar so imele s prijateljicami zaradi tega prosti vstop v številne kulturne objekte, poleg tega pa so pri domačinih pritegnile kar nekaj pozornosti. Zabaven je bil tudi njen obisk Animal Café-ja, kar nam sicer spet ni tako nepoznan pojem, vendar smo verjetno vsi prvič slišali za kavarno v sedmem nadstropju z rakuni in srnjakom, ki se v nekem trenutku naveliča nadobudnih obiskovalcev.
Seveda ni bilo celo potovanje sestavljeno le iz prigod iz kavarn, temveč je Sara res prečesala Južno Korejo po »dolgem in počez«, pri čemer je morala sproti pridno menjavati garderobo (kar ni zmeraj enostavno, glede na bistveno manjše konfekcijske številke predvsem pri ženski ponudbi) zaradi precejšnjih temperaturnih razlik. Obiskala je tudi nekaj koncertov, vseh, ki bi jih želela, pa tudi ne, saj so čakalne vrste za vstopnice v Južni Koreji očitno res dolge. Tako je obiskala tudi mejo s Severno Korejo in v objektiv ujela njihovo zastavo, ki je tudi največja na svetu. Potem pa je raje pomahala in krenila nazaj proti jugu.
Prebivalce Južne Koreje je opisala kot res prijazne ljudi, morda sprva nekoliko sramežljive, a vseeno dobrega srca. Povedala pa je tudi nekatere manj prijetne vidike, s katerimi se je srečala od bližje, kot so na primer pogoste lepotne operacije pri ženskah. Zanje naj bi se odločila skoraj vsaka tretja ženska (vsaj za eno, nekatere pa jih prestanejo mnogo več), saj se želijo približati družbenim idealom in videzu evropskega človeka, kar je v vsakem primeru res velika škoda.
Skratka, na potovanju je doživela res mnogo lepega, kar se ji bo vtisnilo v spomin, in še zdaleč nam ni mogla povedat vsega, kar bi si želela. Že tako se je naše »pol ure potopisa« preobrnilo v uro in pol, in čas je bil za zaključek srečanja, saj je večino naslednji dan čakal zgodnji faks, druge pa še vožnja domov. Prej smo seveda določili še datum ponovnega srečanja (15. 12. v večernih urah, predvidoma pri elizabetkah (ŠDE)), tako da, če boš prost/a in te podobna druženja zanimajo, lepo vabljen/a.:)
Klara Mirkac
