Dragi bratje in sestre!

Na praznik Svete družine, 28. decembra 2025, smo sklenili redno sveto leto z naslovom Romarji upanja. Zadnja sveta vrata papeške bazilike svetega Petra v Vatikanu so se zaprla 6. januarja 2026, na praznik Gospodovega razglašenja. Ob tem smo slišali močne besede: »Naj luč krščanskega upanja doseže vsakega človeka kot sporočilo Božje ljubezni, ki je namenjeno vsem! Naj bo Cerkev zvesta priča tega oznanila na vseh koncih sveta!« (Upanje ne osramoti, 6)

Sveto leto se je zaključilo, vendar romanje Božjega ljudstva za Gospodom ne sme prenehati. Pri še tako zglednem kristjanu, ki bi se po jubileju zaprl sam vase in se oddaljil od občestva Cerkve, bi začel ugašati plamen vere. Upanje, ki ga ne živimo, počasi pojenja. Ljubezen je lahko samo dejavna in usmerjena k drugemu. Če je ne delimo z drugimi, je kmalu tudi ni več v nas samih.

Papež Leon nas večkrat spomni, da upanje ni nekaj nejasnega ali oddaljenega. Upanje ima svoj obraz in svoje ime. To upanje je za nas Jezus Kristus. On je za vsakega izmed nas Življenje, ki je vedno novo. Je Božje življenje v nas, ki nam je podarjeno in smo ga prejeli pri sv. krstu. Zato upanje ni le lepa misel ali abstraktna ideja, ampak je nekaj vidnega in konkretnega, je resničnost. Upanje postaja prepoznavno v našem vsakdanjem življenju v nas samih in ga moremo zagotovo prepoznati v ljudeh, ki se trudijo živeti evangelij Jezusa Kristusa.

***

S praznikom Jezusovega krsta zaključujemo božični čas. Zaslišali smo glas nebeškega Očeta: »Ti si moj ljubljeni Sin.« Jezus se pri krstu postavi v vrsto z vsemi nami. Stopi med nas, če je le v nas hrepenenje in če stopimo na pot, da bi uresničili svoje življenje in dosegli zastavljene cilje. Jezus nas na tej poti vabi k nenehnemu spreobračanju in pripravljenosti biti solidaren. Tako doživljamo, kako Bog ni oddaljen od nas, ampak želi biti blizu vsakemu človeku.

Bog se ni odrekel svetu, čeprav se svet tolikokrat odreka Božji ljubezni. Jezus ne želi biti vzvišen nad človekom, ampak povsod in vedno ostaja ob človeku. Če hočemo biti njegova Cerkev, iz te skupnosti ne moremo in ne smemo izključevati nikogar – tudi ne drugače verujočih, niti neverujočih. Naše poslanstvo je, da smo z vsemi ljudmi. Predvsem tudi v njihovih iskanjih, spraševanjih, uspehih, veselju, pa tudi v dvomih in bolečinah.

Praznik Jezusovega krsta nas spominja tudi na naš lastni krst. Takrat smo postali Božji otroci. Krst nam pravi, da smo na tem svetu po Božji zamisli. Smo sad njegove ljubezni in njegovega zaupanja do vsakega izmed nas. Krst ni le spomin na dogodek v preteklosti. Vsebina krsta je program za vse naše krščansko življenje in poslanstvo. Nismo samo krščeni – smo tudi poslani. Poslani smo, da živimo vero tam, kjer slabi, da gradimo skupnost tam, kjer vlada razdeljenost. Poslani smo, da prinašamo upanje tja, kjer ta krepost pojenja.

Jezus pravi o sebi: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« (Jn 10,9) S krstom smo stopili pred ta odprta vrata. Če imamo pogum vstopiti, tudi mi slišimo besede: »Ti si moj ljubljeni sin, ti si moja ljubljena hčerka. Nad teboj imam veselje.« Te besede pa niso namenjene le posameznikom, ampak celotni skupnosti. Cerkev prihodnosti bo Cerkev, ki bo te besede znala slišati in jih živeti skupaj. Prihodnost Cerkve nam ne bo dana sama od sebe – oblikovala se bo iz naše zvestobe in našega dejavnega življenja po evangeliju.

***

Ob tem prazniku stopamo tudi v čas triletnega praznovanja 800-letnice naše lavantinsko-mariborske škofije, danes nadškofije Maribor. Praznovanje bo trajalo vse do slovesnega zaključka na Slomškovo nedeljo leta 2028.

Ta obletnica nam zastavlja pomenljivo vprašanje: Kakšna Cerkev želimo biti danes in kakšna jutri? Cerkev spomina ali Cerkev upanja? Cerkev navade ali Cerkev poslanstva? Cerkev zaprtih src ali Cerkev odprtih src; odprtih ali zaprtih vrat pred svetom in družbo. Jezus nam naroča, naj bomo vedno in povsod »sol in luč« (Mt 5,13)!

Prenova Cerkve se ne začne v dokumentih, ampak v srcih ljudi. Pot prenove je hkrati pot sprave z Bogom in z ljudmi. Brez iskrene resnice o sebi in brez izkušnje odpuščanja ni začetka nove poti. Brez sprave ni zaupanja, brez zaupanja ni skupnosti. Brez skupnosti pa Cerkev ne more biti verodostojno znamenje upanja in ne more razodevati Kristusa.

Zato želim, da bi verniki v tem času še globlje doživljali skrivnost Božjega usmiljenja. V času obhajanja jubileja 800-letnice imam zato namen imenovati posebne »jubilejne spovednike«. Ti bodo v romarskih središčih in v izbranih cerkvah naše nadškofije lahko podeljevali odpuščanje od kazni, ki niso pridržane Apostolskemu sedežu (kan. 508).

Dragi bratje in sestre!

V jubilejnem svetem letu smo kot posamezniki in kot občestvo od blizu doživljali in izkusili, da je Božje otroštvo, ki smo ga prejeli pri krstu, vir upanja. Ob praznovanju 800-letnice naše nadškofije pa naj luč upanja prek doživetja Božjega usmiljenja osvetli našo nadaljnjo pot za naše pogumno življenje po evangeliju. Želim, da to postane smer in smisel našega triletnega praznovanja in zarja prihodnosti naše nadškofije.

Naj bo z nami na tej poti Božja Mati Marija in naj nas s svojim svetniškim zgledom in priprošnjo spremljata zavetnika naše nadškofije, sv. apostol Andrej in bl. Anton Martin Slomšek.

Ko vas vse vabim, da skupaj v hvaležnosti in s krepostjo upanja stopimo v čas obhajanja jubileja, vse pozdravljam in blagoslavljam.

V Mariboru, na praznik sv. apostola Janeza, 27. decembra 2025

Vaš nadškof

Alojzij Cvikl DJ