V sredo zvečer, 2. 12. 2020, smo se Unizupovci zopet povezali preko Zoom-a na našem pogovornem večeru. Tokrat sta pripravila pričevanje zakonca Rebeka in Roman Ravš.
Pripovedovala sta o svoji skupni poti, ki je bila vse prej kot le vesela. Povedala sta nam, da sta ob začetku svoje skupne poti sicer bila verna, a le tradicionalno. Kljub temu sta se poročila tudi cerkveno, saj sta vedno bila prepričanja, da je prava poroka šele, ko je sklenjena pred Bogom. In kmalu je Rebeka zanosila. Prepričana sta bila, da bo nosečnost gladko potekala in da bosta kmalu dobila otroka, vendar je Rebeka žal imela spontani splav. To je bil prvi šok, ki sta ga zakonca doživela. Takrat je Rebeka prvič začela iskati tolažbo, ki ji je ta svet ni mogel dati. Na sestrino povabilo je odšla k maši in Jezus se je je tako dotaknil, da se je odločila, da nikoli več ne gre od Njega. Začela je redno obiskovati svete maše, medtem ko njenega moža to ni pritegnilo, čeprav je v svoji ženi videl spremembo. Rebeka je v tistem času znova zanosila in, čeprav je bila nosečnost rizična, rodila zdravega sina. Ko je čas mineval, sta se zakonca začela med seboj oddaljevati, na prvo mesto sta postavila starševstvo in ne drug drugega. Tako je Rebeka možu predlagala, da bi z društvom Družina in Življenje odšla na morje. Roman se je ideji sicer upiral, a na koncu sprejel povabilo, za kar jima še danes ni žal, saj ju je seminar z ženo spet pripeljal bližje en k drugemu in k Bogu. Za Romana je bil na poti vere zelo pomemben tudi župnik, ki je prišel na novo k njim. Pritegnil ga je s svojim načinom življenja ter komunikacije in ga privabil nazaj v cerkev. Roman je začel globlje razmišljati o Bogu in prebirati Sveto Pismo. Z ženo sta ga skupaj prebirala in začela obiskovati zakonsko skupino.
Zakonca sta nam podelila, da sta na svoji poti doživela tudi finančno krizo. V kratkem obdobju sta oba izgubila službi in takrat sta se lahko oprla edino na Jezusa. Roman je sicer dobil sijajno ponudbo za službo v Avstriji, a ko je videl, da bi ga ta stala preveč dragocenega časa z družino, s svojo ženo in dvema otrokoma, se je odločil, da ponudbo zavrne in odpre svojo lastno prakso. V tistem času sta z ženo vsak dan sta molila, da bi jim Bog dal toliko, kot rabijo. In res je bilo tako. Vsak dan so zaslužili ravno toliko, da so lahko plačali prav vse položnice in tudi drugače imeli dovolj. Danes na to ne gledata kot na obdobje trpljenja, ampak ga predvsem jemljeta kot čudež in kot veliko milost, ki jima je bila podarjena, da sta poglobila svoj odnos z Bogom, zakon in odnose v družini.
Zakonca sta nam povedala, da jima ogromno pomenita tudi dve zakonski skupini, v kateri sta vključena. Poudarila sta, kako zelo je pomembno, da imamo krščansko skupnost, kjer je prostor za podeljevanje tudi bolj osebnih stvari in kjer lahko skupaj rastemo v odnosih in veri. V času krize so jima ravno ti prijatelji stali ob strani in ju niso zapustili.
Mladi smo pričevanju radi prisluhnili. Predvsem nas je prevzelo to, da kar zakonca govorita, tudi zares živita. Pokazala sta nam, da za Boga ni potrebno, da smo popolni. On nas vedno pričakuje in sprejme točno takšne, kot smo v trenutku in nam pomaga na naši življenjski poti, ki vodi k Njemu. Pričevanje Rebeke in Romana nam je torej lahko lepo vodilo, da kljub padcem vztrajamo v veri in vse svoje zaupanje in življenje prepustimo Bogu. Takrat se lahko zgodijo čudeži!
Sara
