POSLANICA SVETEGA OČETA
za 34. svetovni dan bolnikov
11. februarja 2026
Samarijanovo sočutje: ljubiti s prenašanjem bolečine drugega

Dragi bratje in sestre!
34. svetovni dan bolnikov bomo slovesno obhajali v Chiclayu v Peruju 11. februarja 2026. Za to priložnost sem hotel ponovno predložiti podobo usmiljenega Samarijana, ki je vedno aktualna in potrebna za odkritje lepote ljubezni in družbene razsežnosti sočutja, za usmeritev pozornosti na reveže in na trpeče, kot so bolniki.

Vsi smo že slišali in brali to ganljivo besedilo sv. Luka (prim. Lk 10,25-37). Učitelju postave, ki ga sprašuje, kdo je bližnji, ki ga mora ljubiti, Jezus odgovori s pripovedovanjem zgodbe: nekega človeka, ki je potoval iz Jeruzalema v Jeriho, so napadli tatovi in ga pustili napol mrtvega; duhovnik in levit sta šla mimo, neki Samarijan pa je imel sočutje do njega, mu obvezal rane, ga odvedel v gostišče in plačal, da bi poskrbeli zanj. Želel sem predlagati ta svetopisemski odlomek z hermenevtičnim ključem okrožnice Fratelli tuttii mojega ljubljenega predhodnika papeža Frančiška, v kateri se sočutje in usmiljenje do potrebnega ne zožita zgolj na individualno prizadevanje, ampak se uresničujeta v odnosu: z bratom v potrebi, s tistimi, ki poskrbijo zanj, z Bogom, ki nam podarja svojo ljubezen.

1. Dar srečanja: veselje bližine in navzočnosti
Živimo potopljeni v kulturo naglice, neposrednosti, hitrice, pa tudi odmetavanja in brezbrižnosti, ki nam preprečuje, da bi se približali in se na poti ustavili, da bi videli potrebe in trpljenje okoli nas. Prilika pripoveduje, da Samarijan, ko je videl ranjenega,  ni »šel mimo«, ampak se ozrl nanj z odprtim in pozornim pogledom, z Jezusovim pogledom, ki ga je pripeljal k človeku in solidarni bližini. Samarijan »pa se je le ustavil, se mu posvetil, ga sam oskrbel, iz lastnega žepa plačal in poskrbel zanj. Predvsem pa mu je dal … svoj čas.«[1] Jezus ne uči, kdo je bližnji, ampak kako postati bližnji, torej kako naj mi sami postanemo bližnji.[2] S tem v zvezi lahko s sv. Avguštinom rečemo, da Gospod ni hotel učiti, komu je bil bližnji ta človek, ampak kdo mu je moral postati bližnji. Nihče namreč ni bližnji drugemu, dokler se mu ne približa prostovoljno. Zato je bližnji postal tisti, ki je bil usmiljen.[3]

Ljubezen ni pasivna, gre naproti drugemu; biti bližnji ni odvisno od fizične ali socialne bližine, ampak od odločitve, da bomo ljubili. Zato kristjan postane bližnji tistemu, ki trpi, po zgledu Kristusa, pravega božjega Samarijana, ki se je približal ranjenemu človeštvu. Ne gre za preprosta dejanja človekoljubja, ampak za znamenja, v katerih lahko zaznamo, da osebna udeležba pri trpljenju drugega vključuje darovanje sebe, pomeni iti onkraj zadovoljevanja njihovih potreb, da bi zagotovili, da bi bila naša oseba del daru.[4] Ta ljubezen se nujno hrani iz srečanja s Kristusom, ki se je iz ljubezni daroval za nas. Sv. Frančišek je to zelo dobro pojasnil, ko je govoril o svojem srečanju z gobavci in je rekel: »Gospod sam me je pripeljal mednje,«[5] ker je po njih odkril sladko veselje ljubezni.

Dar srečanja se rodi iz povezanosti z Jezusom Kristusom, ki ga prepoznavamo kot usmiljenega Samarijana, ki nam je prinesel večno ozdravljenje in ki ga ponavzočimo, ko se sklonimo nad ranjenega brata. Sv. Ambrož je dejal: »Ker nam nihče ni bližji kot tisti, ki je ozdravil naše rane, ga ljubimo kot Gospoda in ga ljubimo tudi kot bližnjega: nobena stvar namreč ni tako blizu, kakor je glava udom. Ljubimo tudi tistega, ki posnema Kristusa: ljubimo tistega, ki trpi zaradi revščine drugega, zaradi enotnosti telesa.«[6] Biti eno v Enem, v bližini, v navzočnosti, v prejeti in podeljeni ljubezni in tako kot sv. Frančišek uživati sladkost srečanja z njim.

2. Podeljeno poslanstvo v skrbi za bolne
Sv. Luka nadaljuje rekoč, da se je ranjeni človek Samarijanu »zasmilil«. Imeti usmiljenje vključuje globoko čustvo, ki priganja k dejanju. Gre za čustvo, ki privre iz notranjosti in vodi k zavzetosti za trpljenje drugih. V tej priliki je usmiljenje temeljna poteza dejavne ljubezni. Ni ne teoretična ne sentimentalna in se prevaja v konkretna dejanja. Samarijan je stopil k njemu, očistil rane, prevzame odgovornost in poskrbi zanj. Toda bodimo pozorni, tega ne stori sam, posamezno, »Samarijan si je poiskal pomočnika v gostilničarju, ki je poskrbel za tega človeka. Tako smo tudi mi pozvani, da se med seboj povežemo v ‘mi’, ki bo močnejši kot zbir slabotnih posameznikov; spomnimo se, da je »celota … več kakor del, in je tudi več kakor njihov seštevek.«[7] Sam sem v svoji izkušnji misijonarja in škofa v Peruju ugotovil, koliko ljudi deli usmiljenje in sočutje na način Samarijana in gostilničarja. Družinski člani, sosedje, zdravstveni delavci, ljudje, ki sodelujejo v pastorali zdravja in mnogi drugi se ustavijo, se približajo, zdravijo, nosijo, spremljajo in nudijo to, kar imajo, sočutju dajo socialno razsežnost. Ta izkušnja, ki se uresničuje v prepletu odnosov, presega zgolj posameznikovo zavzetost. Na ta način v Apostolski spodbudi Dilexi te skrbi za bolne nisem samo omenil kot »pomembnega dela« poslanstva Cerkve, ampak kot pristno »cerkveno delovanje« (št. 49). Navedel sem sv. Ciprijana, da bi pokazal, kako v tej razsežnosti lahko preverimo zdravje naše družbe: »Ta epidemija, ta kuga, ki se zdi strašna in pogubna, preizkuša pravičnost vsakega in preiskuje čustva človeškega rodu; ali zdravi služijo bolnim, ali sorodniki spoštljivo ljubijo svoje sorodnike, ali so gospodarji sočutni do bolnih služabnikov, ali zdravniki ne zapuščajo bolnikov, ki prosijo za pomoč.«[8]

Čutiti, da smo eno v Enem pomeni, da se v resnici čutimo udje telesa, v katerem v skladu s svojim poklicem nosimo Gospodovo sočutje do trpljenja vseh ljudi.[9] Poleg tega bolečina, ki nas gane, ni tuja bolečina; to je bolečina nekega uda našega lastnega telesa, za katerega naša Glava ukazuje, da poskrbimo zanj za dobro vseh. V tem smislu se poistoveti s Kristusovo bolečino in če jo podarimo na krščanski način, pospeši izpolnitev Zveličarjeve molitve za enost vseh.[10]

3. Božja ljubezen nas vedno priganja, da se srečamo s seboj in z bratom
V dvojni zapovedi: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, z vso svojo dušo, z vso svojo močjo in z vsem svojim mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe« (Lk 10,27) lahko prepoznamo prvenstvo ljubezni do Boga in njeno neposredno posledico za način, kako naj ljubimo in se povezujemo s človekom v vseh njegovih razsežnostih. »Ljubezen do bližnjega predstavlja otipljiv dokaz pristnosti ljubezni do Boga, kakor potrjuje apostol Janez: ‘Boga ni nikoli nihče videl. Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena. […] Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,12.16).[11] Čeprav je predmet takšne ljubezni drugačen: Bog, bližnji in jaz sam in jih v tem smislu lahko razumemo kot različne ljubezni, so vedno neločljive.[12] Prvenstvo ljubezni do Boga pomeni, da mora biti človekovo dejanje izvršeno brez osebnega interesa in nagrade, temveč kot izraz ljubezni, ki presega obredne norme in se prevaja v pristno bogoslužje: služiti bližnjemu pomeni ljubiti Boga v dejanjih.[13]

Ta razsežnost nam tudi omogoči, da odkrijemo, kaj pomeni ljubiti samega sebe. Pomeni odstraniti vsako težnjo po tem, da bi svoje samospoštovanje ali občutek dostojanstva utemeljevali na stereotipih o uspehu, karieri, položaju ali izvoru[14] ter ponovno pridobili svoje mesto pred Bogom in bratom. Benedikt XVI. je dejal, da se »človek, bitje duhovne narave, uresničuje v medosebnih odnosih. Čim bolj pristno jih živi, tem bolj zori tudi njegova osebna istovetnost. Človek si ne dviguje cene, ko se zapira vase, temveč ko vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi in Bogom.«[15]

Dragi bratje in sestre, »pravo zdravilo za rane človeštva je življenjski slog, ki sloni na bratski ljubezni, ki ima svoje korenine v Božji ljubezni.«[16] Goreče si želim, da našemu slogu krščanskega življenja ne bi nikoli manjkalo bratske, »samarijanske«, vključujoče, pogumne, zavzete in solidarne razsežnosti, ki ima svoje najgloblje korenine v naši povezanosti z Bogom, v veri v Jezusa Kristusa. Razvneti s to božansko ljubeznijo se bomo zares lahko darovali v dobro vseh trpečih, posebno naših bolnih, ostarelih in trpečih bratov.

Dvignimo svojo molitev k blaženi Devici Mariji, Zdravju bolnikov. Prosimo jo za pomoč vsem tistim, ki trpijo, ki potrebujejo sočutje, poslušanje in tolažbo, in prosimo za njeno priprošnjo s tole starodavno molitvijo, ki so jo molili v družinah za vse tiste, ki so živeli z boleznijo in bolečino:
Blaga Mati, ne oddalji se,
ne odvrni svojega pogleda od mene.
Povsod bodi z menoj
in nikoli me ne pusti samega.
Ti, ki me vedno varuješ
kot moja resnična Mati,
daj, da me bo blagoslovil Oče,
Sin in Sveti Duh.

Iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov vsem bolnikom, njihovim domačim in tistim, ki jim pomagajo, zdravstvenim delavcem, ljudem, ki si prizadevajo v pastorali zdravja, na poseben način pa vsem tistim, ki se udeležujejo tega Svetovnega dneva bolnikov.

Vatikan, 13. januarja 2026
LEON XIV.

[1] Frančišek, Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 63.
[2] Prav tam, 80-82.
[3] Prim. sv. Avguštin, Discorsi, 171, 2; 179 A, 7.
[4] Prim. Benedikt XVI., Okrožnica Deus charitas est (25. decembra 2005), 34; Sv. Janez Pavel II., Apostolsko pismo Salvifici doloris (11. februarja 1984), 28
[5] Sv. Frančišek Asiški, Oporoka, 2: Fonti Francescane, 110.
[6] Sv. Ambrož, Trattato sul Vangelo di San Luca, VII, 84.
[7] Frančišek, Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 78.
[8] Sv. Ciprijan, De mortalitate, 16.
[9] Prim. Sv. Janez Pavel II., Apostolsko pismo Salvifici doloris (11. februarja 1984), 24.
[10] Prim. prav tam, 31.
[11] Apostolska spodbuda Dilexi te (4. oktobra 2025), 26.
[12] Prim. prav tam.
[13] Prim. Frančišek, Okrožnica Fratelli tutti (3. oktobra 2020), 79.
[14] Prim. prav tam, 101.
[15] Benedikt XVI., Okrožnica Caritas in veritate (29. junija 2009), 53.
[16] Frančišek, Sporočilo udeležencem 33. mednarodnega festivala mladih (MLADIFEST), Medžugorje, od 1. do 6. avgusta 2022 (16. julij 2022).

Vir:https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2026-01/papezeva-poslanica-34-svetovni-dan-bolnikov-samarijanovo-socutje.html