Dragi bratje in sestre!

S spokornim znamenjem pepela na glavi začenjamo letno romanje svetega posta v veri in upanju. Cerkev, mati in učiteljica, nas vabi, naj pripravimo svoja srca in naj se odpremo Božji milosti, da bomo lahko z velikim veseljem obhajali velikonočno zmagoslavje Kristusa, Gospoda, nad grehom in smrtjo, kot je vzklikal sv. Pavel: »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1 Kor 15,54-55). Jezus Kristus, umrli in vstali, je namreč središče naše vere in je porok našega upanja v veliko Očetovo obljubo, ki se je že uresničila v njem, njegovem ljubljenem Sinu: večno življenje (Jn 18,28; 17,3).

V tem postu, ki ga bogati tudi milost jubilejnega leta, vam želim ponuditi nekaj razmišljanj o tem, kaj pomeni hoditi skupaj v upanju, in odkriti klice k spreobrnjenju, ki jih Božje usmiljenje namenja vsem nam kot posameznikom in kot skupnostim.

Najprej, hoditi. Geslo jubileja »romarji upanja« nas spomni na dolgo potovanje izraelskega ljudstva proti obljubljeni deželi, o katerem pripoveduje Druga Mojzesova knjiga. Gre za težko pot iz sužnosti v svobodo, ki jo je hotel in vodil Gospod, ki ljubi svoje ljudstvo in mu je vedno zvest. In ne moremo se spominjati svetopisemskega izhoda, ne da bi pomislili na številne brate in sestre, ki danes bežijo pred revščino in nasiljem in gredo iskat boljše življenje zase in za svoje drage. Tu se pojavi prvi klic k spreobrnjenju, ker smo vsi v življenju romarji, vsak pa se lahko vpraša: Kako se pustim izzvati temu stanju? Sem v resnici na poti ali sem raje ohromljen, statičen, s strahom in pomanjkanjem upanja ali pa celo počivam v svoji zoni udobja? Ali iščem poti osvoboditve iz grešnih razmer in pomanjkanja dostojanstva? Dobra postna vaja bi bila, če bi se soočili s konkretno resničnostjo nekega migranta ali romarja in pustili, da vključi tudi nas, da bi tako odkrili, kaj Bog zahteva od nas, da bi bili boljši popotniki proti Očetovi hiši. To je dober »test« za popotnika.

Drugič, to potovanje opravimo skupaj. Hoditi skupaj, biti sinodalni, to je poklicanost Cerkve.  Kristjani so poklicani, da pot prehodijo skupaj, nikoli kot samotni popotniki. Sveti Duh nas spodbuja, naj izstopimo iz sebe, da bi šli proti Bogu in svojim bratom, in se nikoli ne zapirali vase.  Hoditi skupaj pomeni biti tkalci edinosti, začenši s skupnim dostojanstvom Božjih otrok (prim. Gal 3,26-28); pomeni napredovati drug ob drugem, ne da bi teptali drugega ali ga premagali, ne da bi gojili zavist ali hinavščino, ne da bi pustili, da nekdo zaostane ali se čuti izključenega. Gremo v isto smer, k istemu cilju ter poslušamo drug drugega z ljubeznijo in potrpežljivostjo.

V tem postnem času nas Bog prosi, naj preverimo, če smo v svojem življenju, v naših družinah, na krajih, kjer delamo, v župnijskih in redovnih skupnostih, sposobni hoditi z drugimi, poslušati, premagati skušnjavo, da bi se zaprli v svojo samozadostnost in pazili samo še na svoje potrebe. Vprašajmo se pred Gospodom, če smo sposobni delati skupaj kot škofje, duhovniki, redovniki in laiki v službi Božjega kraljestva; če smo sprejemajoči s konkretnimi dejanji do tistih, ki se nam približajo in do tistih, ki so daleč; ali damo ljudem čutiti, da so del skupnosti, ali jih držimo na obrobju.  To je drugi poziv: spreobrnjenje k sinodalnosti.

Tretjič, to pot opravimo skupaj v upanju na obljubo. Upanje, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5), ki je središčno sporočilo jubileja,  naj bo za nas obzorje postne poti k velikonočni zmagi. Kot nas je v okrožnici Rešeni v upanju učil papež Benedikt XVI., »človek potrebuje brezpogojno ljubezen. Potrebuje tisto gotovost, ki mu dovoli reči: ‘Ne smrt ne življenje ne angeli ne moči ne sedanjost ne prihodnost ne oblasti višave ali globočine ne kaka druga stvar nas ne more ločiti od božje ljubezni, ki je v Kristusu Jezusu, našem Gospodu’ (Rim 8,38-39).«  Jezus, »naša ljubezen in naše upanje, je vstal!«  ter živi in kraljuje v slavi. Smrt je bila spremenjena v zmago in v tem je vera in veliko upanje kristjanov: v Kristusovem vstajenju!

To je tretji poziv k spreobrnjenju: poziv upanja, zaupanja v Boga in v njegovo veliko obljubo, v večno življenje. Vprašati se moramo: sem v sebi prepričan, da mi Bog odpušča grehe? Ali pa se obnašam, kot da se lahko rešim sam? Ali hrepenim po odrešenju in prosim za Božjo pomoč, da bi ga sprejel? Ali konkretno živim upanje, ki mi pomaga brati dogodke zgodovine in me priganja k zavzetosti za pravičnost, za bratstvo, k skrbi za skupni dom, tako da nihče ne bi ostajal zadaj?

Sestre in bratje, po zaslugi Božje ljubezni v Jezusu Kristusu smo varovani v upanju, ki ne osramoti (prim. Rim 5,5). Upanje je varno in trdno »sidro duše«.  V njem Cerkev moli, da bi »se vsi ljudje rešili« (1 Tim 2,4) in čaka, da bo s Kristusom, svojim ženinom, združena v nebeški slavi.  Takole se je izrazila sv. Terezija Jezusova: »Upaj, duša moja, upaj! Ne veš ne dneva ne ure. Skrbno bdi, vse tako hitro mine, čeprav tvoja nepotrpežljivost spravlja v dvom to, kar je gotovo, in čas, ki zelo kratek čas razteguje« (Vzkliki duše k Bogu, 15,3).

Devica Marija, Mati Upanja, prosi za nas in nas spremljaj na postni poti.

Rim, Sv. Janez v Lateranu,
na god sv. Pavla Mikija in tovarišev mučencev.
Frančišek