V Katoliški cerkvi na pepelnično sredo, letos bo to 18. februarja 2026, začenjamo postni čas, ki bo trajal štirideset dni.[1] Postni čas bomo sklenili z večerno mašo velikega četrtka, ko nastopi sveto velikonočno tridnevje.

Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja. Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.

Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj snov prenovi v pepel, tako naj bi se tudi človek s pokoro prerodil v novega človeka (prim. Ef 4,17–24). Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas in obdobje priprave na veliko noč. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu ter o njegovi velikonočni zmagi življenja nad smrtjo. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer poročajo trije evangelisti (prim. Mt 4,1–11, Mr 1,12–13 in Lk 4,1–13).

Pomenljiv vidik posta je poglobitev osebne povezanosti z Bogom, sredstva za doseganje tega cilja pa so poleg molitve in prejemanja zakramentov sprave in evharistije tudi odpovedi določeni razvadi ali dobrini ter dobra dela. S prejemom zakramenta krsta so pri novokrščenemu odpuščeni in očiščeni vsi grehi. Postni čas duhovnost krsta izpostavlja kot razsežnost sprave med Bogom in človekom.

Strogi post – ko naj bi se samo enkrat v dnevu najedli do sitega – je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času. Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve. Cerkev uči, da so dobra dela, post, miloščina ubogim in molitev usmerjena k doseganju osebnega spreobrnjenja in ne sama sebi namen.

Sveto mašo na pepelnično bomo s študenti obhajali v sredo 18. februarja ob 19. uri v mariborski stolnici.

Pepel, ki ga bomo prejeli na čelo, nas vedno znova sprašuje: Kam gre moje življenje? Pepel na čelu ni znamenje poraza, ampak povabilo k novemu začetku — k srcu, ki se bo pustilo oblikovati Bogu.

S Pepelnično sredo bomo vstopili v štirideset dnevni postni čas, na kateri se bomo lahko znova učili notranje svobode: da ne živimo le iz navade, temveč iz smisla. Post naj ne bo samo odrekanje, ampak predvsem prostor, kjer se bo lahko okrepilo dobro: več tišine, več molitve, več časa za bližnjega, več usmiljenja do tistih, ki ga potrebujejo — in tudi do samih sebe.
Ko se bomo nečemu odpovedali, se bomo hkrati nečemu odprli: Bogu, hvaležnosti, spravi, ljubezni, ki se pokaže v konkretnih dejanjih.

Vir: https://katoliska-cerkev.si/postni-cas-v-katoliski-cerkvi2023