KULTURA ŽIVLJENJA (Pridiga na Univerzitetni župniji Maribor, 13.11.2019)
Kaj je pomembno v življenju? O tem se je pomembno spraševati vsak dan. Kaj počnem tukaj, zakaj sem; to isto vprašanje plava nad svetom, velja za vse, ki hrepenijo po resnici, po spoznanju lastnega bistva. Razmišljanje o našem življenju, naših dejanjih, nas dozoreva, prinaša razumevanje, spoznanje in notranji mir.
Tega se zaveda pridigar v knjigi modrosti: Človek z veliko oblasti: materialne, socialne, kulturne, intelektualne je enako odgovoren pred drugimi in Bogom kot pa nekdo, ki živi skrito vsakdanje življenje. Mogočni se najbrž nebi strinjali s tem, ker zgledajo navidez neranljivi glede na svoja dejanja: Dostojevski v svojem romanu Zločin in kazen, o katerem bomo po maši poslušali, zanimivo opiše primer mogočnih, ki se imajo za višjo vrsto ljudi:
‘Ne, tisti ljudje niso tako ustvarjeni; pravi gospodovalec, ki mu je vse dovoljeno, napade Toulon, naredi pokol v Parizu, pozabi vojsko v Egiptu, zapravi v pohodu na Moskvo pol milijona mož in se v Vilnu z dovtipom izmaže; in takemu po smrti postavljajo spomenike – torej je vse pozabljeno. Ne, taki ljudje očitno niso iz mesa, temveč iz brona!’
Gospod pa takim v današnjem berilu odgovarja:
Zakaj Gospod vesoljstva se osebe ne boji, tudi se ne straši veličine, saj je sam naredil majhnega in velikega in za vse enako skrbi; mogočnim pa grozi stroga preiskava.
Naša dejanja imajo očitne posledice za nas, neglede na to ali smo mogočni ali preprosti – vsakemu po svoji meri, po meri dejanj. Zato smo poklicani k iskanju resnice, spraševanju, poglabljanju našega življenja; da nebi temeljilo na plitvem razumevanju, čemur seveda sledijo plitva dejanja. Znano vabilo papeža o zapustitvi kavča, je gotovo še vedno aktualno. Velja za vse nas kristjane. Odreči se je treba lastni komodnosti, da bi spoznali več. Odpraviti se je treba v resnični svet.
Pomembno je vstati in stopiti v stik z Božjim obličjem, iskati ga, da bi se našli v največji globini. V nas je strast po iskanju Boga, le bojimo se je, in se v zadregi zasujemo z mnogimi drugimi stvarmi, da bi pozabili, Sveti Duh pa v nas stalno prosi, da bi postali celota, odprti in ljubljeni ljudje, ki jih ni strah gledati v najbolj daljno obzorje, v največjo skrivnost, ki jo nosimo v sebi – skrivnost ljubezni.
Eden od gobavcev v evangeliju je to vedel; ohranil je v spominu, kdo mu je rešil življenje, kdo ga je v resnici ozdravil, zato je slavil Boga, se mu zahvalil. Ni se ga lotila duhovna demenca, ampak je ostal odprt do lastnega izvora. Veselil se je življenja, veselil, da je rešen, brez ljubosumja ali nevoščljivosti Bogu, ker sam ni uspel storiti tega, kar je storil Bog in si zagotoviti zdravja. Vesel in odprt je postal.
Njegova kultura, njegov odgovor Bogu je postalo zahvaljevanje. Človek zahvale ve, da Gospod hodi pred njim in hodi v zaupanju v življenje. Zna razumevati stvari, ki se mu zgodijo na globlji ravni; zna videti božja znamenja in globlji pomen dogodkov. Življenje se mu začne povezovati v koreninah; različne stvari, ki so bile prej nepovezane in nesmiselne, najdejo svoj smisel in človeško življenje postane lepo, četudi tudi kdaj težko. Začne obstajati nekaj globljega in močnejšega od trenutnega dogajanja, razpoloženj.
Kaj bomo torej storili z našo željo po prevladi, po moči nad drugimi ljudmi? Najbrž jo bomo kultivirali, jo poglobili v iskanju resnice, da bo postala želja po služenju, vživljanju, razumevanju in tudi pravemu vodenju. Pustili bomo, da dobi v nas prostor strast do Boga.
Kaj bomo storili v želji po duhovni, duševni ali telesni ozdravitvi? Vstali bomo in šli Bogu naproti, da bi mu bili čim bližje in bili odprti od njega. Zazrti v skrivnost ljubezni mu bomo pustili, da nas ozdravi in ne bomo nevoščljivi Bogu za to, kar nam dobrega stori.
Za kakšno kulturo si bomo prizadevali? Za kulturo zahvaljevanja, hvaležnosti, ki je sad notranjega spreobrnjenja, sad Duha.
AMEN.