PRIDIGA, ZA ŽUPNIJSKO ŽEGNANJE 23. OKTOBER
Danes, kot rečeno, praznujemo svetnika papeža Janeza Pavla II, človeka, ki je bil poslan po Svetem Duhu v zelo prelomnem obdobju in kot tak velik dar Cerkvi in vsemu človeštvu. Bil je svet in zato domač v srcu slehernemu človeku. Zakaj je imel največji pogreb v zgodovini človeštva, zakaj so ga ljudje tako osebno čutili?
Iz kakšnega testa je bil ta človek:
Bil je pristen, človeški; trpel je pod dvema totalitarizmoma nacizmom in komunizmom ter videl mnogo trpljenja drugih ljudi, pred katerim ni bežal, ampak je znal biti z njimi, četudi nemočen. Kot otrok je izgubil mamo in brata, kot mladenič pa še očeta. Ostal je popolnoma sam in prepuščen sebi in svetu. Vendar se ni dal, ni obupal.
Bil je pogumen in odprt iskalec ter premagoval naravni strah v sebi; v stiski se ni zaprl, ampak je molil, prosil in iskal. Premišljeval je o trpljenju, kateremu je bil priča in ki ga je doživljal v svojem drobovju, v svojih kosteh, čutil med vojno dah smrti v neposredni bližini in se znal prepustiti življenju na milost in nemilost; ni se krčevito držal zase, pač pa pogumno stopal naprej, čeprav ni vedel za eno uro naprej, kaj se bo zgodilo.
Bil je učljiv za razločevanje; stalno se je trudil razločevati, kaj je bolje; tako se je odločal med igralskim in duhovniškim poklicem. Pritegnila ga je globina Boga do te mere, da se je odločil vse življenje poklicno posvetiti njemu. Znal je opazovati življenje in se učil, katera so znamenja rasti in katera propada.
Dajal je upanje ljudem, četudi sam ni imel kaj prijeti v roke in mogoče niti ni videl tako daleč naprej, kam in kako; ljubil je življenje in spoštoval vsako človeško osebo do dna; od tod njegov personalistični osebni nauk, naslonjen na filozofijo Maxa Shelerja.
V Bogu je povezoval navidez nepovezljivo: Vzhodno in Zahodno Cerkev, Zahodno Cerkev, razklano v sebi, vero in znanost, vero in umetnost, telo in duha, človekovo vsakodnevno izkušnjo ter mistiko oz. teologijo izkustva. Povabil je vse svetovne vere in religije k molitvi za mir na svetu.
Znal se je s Kristusom izničiti iz ljubezni, da bi drugi živeli; dal je prostor in častno mesto mnogim ljudem in poklicem ter življenjskim situacijam, ki prej niso imeli tega mesta. Svojo osebo in osebne talente je znal posoditi, dati Kristusu, da bi deloval preko njih, ne da bi se zato prevzel.
Priznal je svojo grešnost in prosil odpuščanja zase in za vso Cerkev. Prosil je svet odpuščanja za grehe, ki jih je napravila cerkvena hierarhija v zgodovini.
Znal je odpustiti. Odpustil je tistemu, ki je streljal nanj, ki ga je hotel ubiti.
Pogumno je stopil tudi v politično javnost s krščanske perspektive. Ni bil kakšen aktivist, ni imel ideološkega predznaka v boju za resnico, pač pa ljubezen do človeka povezanega s njegovo nadzemeljsko, posmrtno usodo. Tako je imel lahko tako veliko moč, da je pogumnoposegel v zlom komunizma kot najhujše totalitaristične oblike v zgodovini človeštva kadarkoli, v katerem je po nedolžnem trpelo ogromno ljudi. Za to je tudi skoraj plačal z življenjem.
Pogumno se je postavil po robu mafiji, ki se mu je maščevala z razstrelitvijo ene od rimskih cerkva.
Rad je imel mlade, ker se je dobro zavedal, da so garancija prihodnosti ljubezni, če se bodo naučili ljubiti. Ob mladih je oživel, ker je bil v srcu vedno mlad.
Imel je smisel za humor ter se znal smejati (tudi sebi) v resnih hierarhičnih vlogah; presegal je zunanjo formo in prodiral z bistvenim z vsebino; forma ali oblika je ostala sredstvo. Znana je zgodba, ko je postal zelo mlad profesor filozofije v Lublinu. Nekega dne ob koncu akademskega leta je imel izpite in je prišel malo prej. Ko je prišel tja je tam našel študenta, ki ga še nikoli ni videl. Študent je bil videti prestrašen in ko ga je vprašal, če je kaj narobe, se mu je študent zaupal in povedal, da živi v veliki materialni stiski, da mora delati, da preživi sebe in starše in zato ni mogel obiskovati predavanj. Sedaj da čaka na izpit pri profesorju Wojtili, za katerega pravijo, da je strašno zahteven na izpitu. Wojtila se je usedel poleg njega in sta skupaj ponovila snov, nekatere stvari pa mu je še dodatno razložil. Študent je bil presenečen, kako ta njegov vrstnik obvlada snov. Lepo se mu je zahvalil, Wojtila pa je odšel naprej. Ko je stopi v kabinet na izpit, si lahko predstavljamo njegovo presenečenje, ko je kot profesorja našel študenta, ki mu je pomagal. Wojtila ga je z nasmehom sprejel in ga povabil, naj mu da indeks. Študent je bil prepričan da je padel, vendar mu je Wojtila napisal dobro oceno in mu indeks vrnil z besedami, da je bil priča njegovega sedaj dobrega znanja ter mu dal poguma v življenjski borbi za kruh. Tako je znal humor združevati s plemenitostjo, kar je kazalo njegovo globino.
Vse te značilnosti nam dajejo slutiti, kaj je svetost in iz kakšnega testa je narejen svetnik. Obenem lahko začutimo, da te lastnosti niso daleč od nas, ampak dosegljive vsakemu, ki se je odločil za to pot.
Pred nami je torej svobodna odločitev za svetost, za Kristusa, za sočloveka, za resnico in ta odločitev v Bogu nam lahko da pogum, da bi se manj bali in bolj pozorno motrili globine Duha, ki opogumlja naše srce. Sveti Wojtila, prosi za našo študentsko župnijo, da bi bila prostor Svetega Duha, srečanja z najglobljimi ravnmi v življenju, pristnih človeških odnosov in pogumnega pogleda daleč naprej.
AMEN.
p. Marjan Kokalj