Spoštovani sobratje duhovniki, drage študentke, dragi študentje, spoštovani rektor Mariborske univerze dr. Zdravko Kačič, rektor Univerze Alma Mater Europaea dr. Ludvik Toplak, prodekanica Teološke fakultete Univerze v Ljubljani – Enote v Mariboru dr. Barbara Simonič, župnijski upravitelj Univerzitetne župnije g. Primož Lorbek s sodelavko dr. Simono, dragi bratje in sestre!

Z veseljem vas pozdravljam ob začetku novega akademskega leta, ko smo zbrani tu, v Slomškovi stolnici, s prošnjo za Božji blagoslov in varstvo.
Ta pozdrav še posebej velja vam, nove študentke in študenti, ki ste na začetku nove poti.

Letošnje akademsko leto začenjamo s prošnjo Svetemu Duhu. Bolj ko mu bomo dajali prostor, bolj mu bomo sledili in bolj nas bo lahko vodil ter navdihoval na naši poti.
Sveti Pavel nam danes v Pismu Rimljanom pravi, da »dostikrat ne vemo, kako moliti«. Božji Duh je tisti, ki moli v nas in za nas, če smo v ljubezni povezani z Bogom. To se zgodi, ko se trudimo svoje misli, želje, načrte in dejanja usklajevati z Božjimi mislimi, željami in načrti.

Božji Duh, ki prebiva v nas, vse obrača v dobro. Drugače ne more biti, saj je Bog ljubezen sama. V nas vedno vidi podobo svojega ljubljenega Sina.
Sveti Duh je tudi tisti, ki v nas krepi upanje, saj je Bog tisti, ki nam vedno znova daje nove priložnosti. Ena takih priložnosti je tudi to novo akademsko leto, ki je pred vami kot nepopisan list. Od vsakega izmed vas je odvisno, ali bo ta list ob koncu leta bogato izpolnjen ali pa bo izgubljena priložnost.

Kadar se pustimo voditi Svetemu Duhu, vse dobi pravo perspektivo.
Našo pot začnemo dojemati kot nenehno rast – ne le na človeški ravni, temveč tudi duhovno in kulturno –, kar nam omogoča, da postajamo ljudje za druge.

V evangeliju Jezus predstavi Boga kot tistega, ki v nas prebuja čut za služenje.
Marta in Marija predstavljata dva načina sprejemanja drugega v naš dom, v naše življenje. Na eni strani je gostoljubnost, naša pripravljenost, da sprejmemo in postrežemo tistega, ki pride k nam; na drugi strani pa je pomembno tudi, da znamo prisluhniti in biti pozorni na njegove besede.

Evangelij nas želi opozoriti na past, v katero se lahko ujamemo: prevelika osredotočenost na postrežbo nas lahko prikrajša za pomembnost poslušanja.
Nič ni narobe z Marto – je dobra, pozorna in aktivna ter želi kar najbolje postreči gosta, ki je prišel v hišo. Marija pa želi ujeti vsako Jezusovo besedo, zato sede k njegovim nogam, da bi se njeno srce napolnilo z Njegovimi besedami.

Marta, ki je vsa prevzeta s strežbo, bi rada, da ji Marija priskoči na pomoč.
Jezus pa njene besede izkoristi, da spregovori o pomembnosti poslušanja Božje besede in o nevarnosti aktivizma, ki človeka lahko tako prevzame, da pozabi na tisto, kar je bistveno – na odnos z Bogom, ki se hrani, krepi in raste ravno preko poslušanja Njegove besede.

Da smo sposobni poslušati, se moramo znati zaustaviti in se postaviti v držo poslušanja, kajti samo tako lahko Božja beseda v nas obrodi svoj sad.

Ob začetku akademskega leta vam, drage študentke in študenti, želim na pot položiti nekaj smernic, ki jih bom povzel v petih točkah:

1. Današnja miselnost pogosto postavlja v ospredje uspeh in kariero, pri tem pa pozablja na človeško rast in srce. Le če bomo rasli tudi kot ljudje poslušanja, služenja, sočutja in bližine, bomo postali celovite osebnosti.

2. Pomembno je, da gradimo svoje življenje na koreninah preteklosti – na spominu, ki je sad poti in izkušenj. Mladi brez korenin nimajo moči rasti in se razvijati. Pot do teh korenin vodi prek medgeneracijskega povezovanja, še posebej prek pogovora mladih s starejšimi.

3. Pomembnost vere. Vera ni le sad tradicije, ampak odgovor na hrepenenje človekovega srca, ki išče Njega, ki je v nas položil svoje sledi.
   Sveti Avguštin to lepo opiše:
   »Trideset let sem bil odsoten od Boga. Toda v tistem času se je nekaj premikalo v mojem srcu… Bil sem nemiren, iskal sem srečo, iskal nekaj, česar nisem našel… A Ti si se me usmilil in vse se je spremenilo, ker si se mi dal spoznati. Vstopil sem v Tvoje globine in pod Tvojim vodstvom sem uspel, ker si bil Ti moja pomoč.«

4. Vzgoja za dialog. Dialog zbližuje ljudi in njihova srca; z njim gradimo prijateljstvo. Danes smo priča zelo nizki ravni dialoga v družbi. Kjer ni dialoga, to praznino zapolni nasilje. Konflikti in vojne se najprej začnejo v našem srcu, ko nismo sposobni odpreti se drugemu, ga spoštovati in poslušati.
   Vsak izmed nas je enkraten, s svojimi darovi in sposobnostmi. Kljub temu je potrebno iskati edinost v različnosti. Enost ni uniformiranost – uniformiranost uničuje enost, saj ti vzame možnost biti drugačen. Pot do resnične enosti je zahtevna, a rodi bogate sadove.

5. Postanimo “romarji upanja”.
   Smo v zaključnem obdobju jubilejnega svetega leta, ko nas Cerkev vabi, da postajamo romarji upanja.
   Če bomo vsaj delno uresničevali teh pet smernic, bomo vsi postajali romarji upanja.
   Papež Frančišek je dejal, da romanje zaznamujeta dva glagola: iskati in tvegati. Iskanje človeka lahko imenujemo notranja žeja po smislu in prihodnosti. Romanje vključuje tudi tveganje – pomeni preseči miselnost, da se nič ne da spremeniti.

Drage študentke in študenti, s svojimi odločitvami lahko naredite vero verodostojno.
Ni dovolj, da smo kristjani prepričani – postati moramo prepričljivi. Naša dejanja naj odražajo lepoto evangelija.

Vaša župnija, drage študentke in študenti, je bila ustanovljena zato, da bi vam pomagala, da vas tok današnjega življenja ne preplavi, ampak da rastete kot zrele in samostojne osebnosti z osebnim odnosom z Bogom.
V njej vidim vzgojno skupnost z vedno odprtimi vrati za vsakogar, ki želi poglobiti svojo vero ali išče globlji smisel svojega življenja.

Naj bo novo akademsko leto 2025/26 za vas, drage študentke in študenti, pa tudi za vas, profesorice in profesorje, prežeto z Božjim blagoslovom in naj obrodi bogate sadove.
Podajmo se na pot pogumno – naj vas spremlja priprošnja nebeške Matere Marije, zavetnika Univerzitetne župnije sv. papeža Janeza Pavla II. in blaženega Antona Martina Slomška.

Amen.