V zadnjem času smo vedno pogosteje priča različnim naravnim nesrečam: hude suše, obilne padavine, neurja s točo, poplave, zemeljski plazovi in drugi vremenski ekstremi nas opominjajo, kako ranljiva je narava in kako zelo je življenje – kljub napredku – še vedno povezano z njenimi ritmi.

Takšne izkušnje človeka znova pripeljejo do temeljnega spoznanja: da nismo gospodarji vsega, da svet ni povsem v naših rokah, in da za blagoslov našega dela potrebujemo tudi Božjo pomoč. Prav iz te zavesti so se že v zgodnji Cerkvi razvili prošnji dnevi – v Rimu jih omenjajo že v 9. stoletju, ponekod pa celo prej.

Danes prošnje dneve obhajamo ob koncu velikonočnega časa, tri dni pred praznikom Gospodovega vnebohoda. V središču teh dni je prošnja za varstvo pred ujmami in blagoslov za naše delo.

Procesije, molitve in prošnje

Osrednje dogajanje prošnjih dni so procesije, ki potekajo od župnijske do podružnične cerkve ali okrog domačega svetišča. Procesije spremljajo molitev, pesem in prošnje, s katerimi verniki prosijo:

• za rodovitnost zemlje in dobro letino,

• za blagoslov kmečkega in drugega človeškega dela,

• za varstvo pred točo, sušo, poplavami in drugimi ujmami,

• za primerno vreme in mir v naravi.

V procesiji duhovnik pogosto moli:

»Vsemogočni Bog, Stvarnik in gospodar življenja, vse je v tvoji moči. Ti si naš Oče in veš, kaj potrebujemo za življenje.
Prosimo te, daj, da bo zemlja rodila obilne sadove.
Varuj naša polja, vrtove in travnike, gozdove, vinograde in sadovnjake pred nevihtami, točo in pustošenjem, pred pogubnim dežjem in sušo.
Blagoslovi delo naših rok in našega duha, naše delo doma in v službi, saj zaupamo v tvojo pomoč.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.«

Prošnji dnevi tudi danes

Čeprav živimo v digitalni dobi, prošnji dnevi niso izgubili svojega pomena. V številnih župnijah jih ohranjajo kot dragoceno dediščino vere in hvaležnosti. Procesije v dneh pred Vnebohodom povezujejo vernike v skupni molitvi in prošnji za blagoslov vsega človeškega prizadevanja.

Tako so na primer v župniji Mengeš letos verniki vsak dan romali k eni izmed cerkva v okolici: najprej k cerkvi v Loki, nato k cerkvi v Grobljah in na koncu še do cerkve v Mengšu. Procesijam so se pridružili tudi verniki iz sosednjih župnij. Skupna hoja, pesem in molitev prebujajo zavest, da smo povezani med seboj in z Bogom, ki je vir vsega življenja.

Zakaj ohranjati prošnje dneve?

V času, ko zlahka pozabimo, od kod prihajajo darovi, ki jih uživamo, nas prošnji dnevi učijo ponižnosti, hvaležnosti in povezanosti z Bogom. So spomin na našo odvisnost od narave in istočasno izraz zaupanja v Božjo dobroto.

Ohranimo jih – kot procesijo, kot molitev na vrtu ali njivi, kot pesem ob delu, ali kot tih zahvalo v srcu. Naj nas ta stara pobožnost tudi danes vodi k globlji povezanosti z Gospodom in bližnjimi.

Poveto po: https://radio.ognjisce.si/sl/262/novice/36484/zakaj-prosnji-dnevi.htm