Prva beseda

Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! (Lk 23,34)

»In ko so prišli na kraj, ki se imenuje Lobanja, so tam križali njega in hudodelca, enega na desni, drugega na levi. Jezus pa je govoril: ›Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!‹ In razdelili so njegova oblačila med seboj, tako da so žrebali. Ljudstvo pa je stalo in gledalo. Tudi voditelji so se mu rogali in govorili: ›Druge je rešil, naj reši samega sebe, če je on Božji Mesija, Izvoljenec!‹ Posmehovali so se mu tudi vojaki, prihajali k njemu in mu ponujali kisa ter govorili: ›Če si ti judovski kralj, reši samega sebe!‹ Nad njim pa je bil tudi napis: ›Ta je judovski kralj.‹« (Lk 23,33–37)

Kristus, razpet na križu, potopljen v globoko telesno in duševno trpljenje. Medtem ko prenaša bolečino telesa in tesnobo duše, tisti, ki so mu to prizadejali, stojijo okoli njega, se mu rogajo in se naslajajo nad njegovim ponižanjem. Njihova zloba in hinavščina odpirata pretresljivo vprašanje o mejah človeške krutosti in globini krivice. V takšnem prizoru se močno vsiljuje vprašanje o posledicah takšne drže in o Božjem odgovoru nanjo.

Jezus pravi: »Oče, odpusti jim, kajti ne vedo, kaj delajo.« In resnično — ne vedo. Ne vedo tistega najglobljega: da je Bog Ljubezen, in prav zato, da se je Bog učlovečil v Jezusu Kristusu; ne vedo, da je Jezus Bog, ki je Ljubezen. Kajti če bi to vedeli, če bi vsaj zaslutili ljubezen, ki se je zaradi grešnega človeka učlovečila in se izročila do smrti, da bi ga odrešila, ne bi dvignili rok nad Gospoda slave.

Modrost tega sveta tega ne razume. Vidi slabost tam, kjer je moč ljubezni, poraz tam, kjer je zmaga usmiljenja. Toda obstaja Božja modrost, skrita in skrivnostna, ki je človek brez ljubezni ne more doumeti. Kakor je rečeno: če bi jo spoznali, če bi spoznali, da je Jezus Bog, ki je Ljubezen, ne bi križali Gospoda slave (prim. 1 Kor 2,6–8).

Oni so vedeli veliko — znali so soditi, obsojati, sovražiti — niso pa znali ljubiti. In samo ljubezen prepozna Ljubezen. Samo srce, ki ljubi, more razumeti, kaj pomeni, da Bog stopa k človeku, da se zanj daje, da umira za njegovo zveličanje.

Tudi jaz, čeprav mislim, da vem, pogosto ne vem tistega najpomembnejšega: kako zelo sem ljubljen. Zato tudi zame velja ista Jezusova molitev: Oče, odpusti jim, saj ne ve, kaj dela. Kajti če bi poznal globino tvoje ljubezni, bi živel drugače, bolj bi ljubil, iskreneje bi odpuščal.

Daj mi, Gospod, spoznati to skrito Modrost — ne z razumom, ampak s srcem. Daj mi doumeti ljubezen, ki se daruje do konca, da bi mogel tudi sam ljubiti, odpuščati svojim bratom, kakor si ti odpustil meni, in v tej ljubezni najti resnico o sebi in o tebi.

Kakor pravi Pavel: »Naj vam po bogastvu svojega veličastva dá, da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku, da bi Kristus po veri prebival v vaših srcih in da bi, ukoreninjeni in utemeljeni v ljubezni, mogli doumeti z vsemi svetimi, kaj je širina in dolžina in višina in globina, ter spoznati Kristusovo ljubezen, ki presega vsako spoznanje, da bi bili napolnjeni do vse Božje polnosti.« (Ef 3,16–19)

Druga beseda

Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju. (Lk 23,43)

Sredi hrupa razjarjene množice, splošne zavrnitve, zasmehovanja in prezira prvi glas, ki prizna Kristusa, prihaja od enega obsojenca – desnega razbojnika. Ta graja svojega tovariša, ki se norčuje iz Jezusa: »›Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko si v isti obsodbi? Za naju je to pravično, saj prejemava, kar sva si z dejanji zaslužila, on pa ni storil nič hudega.‹ In pristavil je: ›Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.‹« (Lk 23,40–42)

Medtem ko vsi drugi molčijo ali se posmehujejo, razbojnik na križu v Jezusu prepozna kot Gospodarja in Kralja. V trenutku, ko se zdi, da je vse izgubljeno, prav on – zunaj kroga učencev – javno izpove vero in se mu z zaupanjem izroči.

Kristus, ko se obrača k razbojniku, ki se boji Boga in ponižno priznava svojo krivdo, razodeva svoje usmiljenje: »Resnično, povem ti: danes boš z menoj v raju!« (Lk 23,43). S tem pokaže, da je sam Bog, neizmerna Ljubezen, do nas se razodeva ravno po usmiljenju. Zato lahko upravičeno rečemo, da je Božje ime – Usmiljenje. Jezus prav zato, ker je Bog Ljubezni, v trenutku svojega največjega trpljenja na križu skesanemu razbojniku odpušča grehe in mu obljublja raj.

Dragi Jezus, v tvojih besedah odpuščanja skesanemu razbojniku tudi jaz, grešnik, najdem temelj svojega upanja v zveličanje, oprt na tvoje neizmerno usmiljenje.

In sveti Pavel nas o tem upanju poučuje: »Upanje ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus ob svojem času umrl za brezbožne. Komajda bi namreč kdo umrl za pravičnega; za dobrega bi si morda še kdo upal umreti. Bog pa je svojo ljubezen do nas izkazal s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.« (Rim 5,5–8)

Zato Cerkev na veliki petek poje: »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker vekomaj traja njegova dobrota.« (Ps 136)

Tretja beseda

Žena, glej, tvoj sin; Sin, glej, tvoja mati! (Jn 19,26)

»[Pred 33 leti] je angel […] prišel k ponižni Devici iz Nazareta, pokleknil v molitvi in rekel: ›Zdrava, milosti polna!‹ To niso bile besede: to je bila Beseda. ›In Beseda je postala meso.‹ To je bilo prvo Oznanjenje.

Minilo je devet mesecev in [… po] besedah svetega Luka je Marija ›rodila svojega prvorojenega Sina in ga položila v jasli.‹ To je bilo prvo Rojstvo.

Nazaret je prešel na Kalvarijo, žeblji iz delavnice pa v žeblje človeške zlobe. Kristus s križa izpolnjuje svojo zadnjo voljo in oporoko. […] Komu bi mogel zaupati dva zaklada, ki ju je ljubil nad vsem – Marijo in Janeza? V oporoki ju izroča drug drugemu, s tem da hkrati daje sina svoji Materi in mater svojemu učencu. ›Žena!‹ To je bilo drugo Oznanjenje. ›Glej, tvoj sin!‹ To je bilo drugo Rojstvo.

Marija je rodila svojega Prvorojenca brez porodnih bolečin v betlehemski votlini; zdaj rojeva svojega drugorojenca, Janeza, v bolečinah Križa. V tem trenutku Marija preživlja porodne bolečine ne samo za svojega drugorojenca, Janeza, ampak tudi za milijone, ki se ji bodo rodili v krščanskih časih kot ›Marijini otroci‹. Zdaj lahko razumemo, zakaj je Kristus imenovan ›njen Prvorojenec‹. Ne zato, ker bi morala imeti druge otroke po telesu, ampak zato, ker bi morala imeti druge otroke po krvi svojega srca. Resnično se Božja obsodba nad Evo zdaj na nov način uresničuje v novi Evi, Mariji, saj ona rojeva svoje otroke v muki. […] Kakšna usoda: imeti Božjo Mater za mater in Jezusa za Brata!«[1]

Neizmerna Božja ljubezen je hotela, da pri odrešenju človeka, uresničenem po Jezusu Kristusu, sodeluje tudi sam človek. Marija je tista, ki je v imenu vsega človeštva sodelovala v Kristusovi skrivnosti odrešenja – od njegovega spočetja do smrti. Po posebnem daru milosti v brezmadežnem spočetju in po svojem popolnem sodelovanju z Božjo milostjo je Marija kot človek s svojim življenjem in deli — povsem oblikovana s polnostjo milosti in brez kakršne koli madeža greha — na edinstven in v človeškem smislu popoln način sodelovala pri njegovem odrešenjskem poslanstvu.

Ko je pod križem postala naša Mati, s svojim materinskim posredovanjem, »rojevanjem«, sodeluje pri našem vključevanju v Kristusovo skrivnost ter nas duhovno priteleša njegovemu popolnemu izročenju Bogu. Tako mi, Božji otroci, po Marijinem materinstvu postajamo na poseben način ljubljeni od Kristusa – kot sinovi iste Matere.

Četrta beseda

Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? (Mt 27,46)

Četrta beseda simbolizira trpljenje človeka, ki ga je zapustil Bog; peta beseda pa trpljenje Boga, ki ga je zapustil človek.

Ko je Kristus izgovoril četrto besedo s križa, je tema prekrila zemljo. Dogodek trpljenja in uboj Gospodarja narave sta bila tako strašna, da niti sama narava ni mogla ostati ravnodušna, temveč je »protestirala«, ko se je skupaj z Božjim trpljenjem pogreznila v temo.

Resnično, vse je bilo tema! Največja tema, pravzaprav edina resnična tema, je odsotnost Boga. Jezus se v svojem odrešenjskem trpljenju sooča z navidezno zapuščenostjo od Boga.

Da bi izrekel svojo tesnobo in izrazil molitev svoje neskončne zapuščenosti, moli 22. psalm: »Eli, Eli, lamma sabacthani?« – »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« To je prvi stavek izraelske bogoslužne žalostinke, s katerim je psalmist, navdihnjen po Svetem Duhu, izrazil krik pobožne duše v stiski.

Ko opazujemo Kristusa, »se zdi, da je bila na nek čuden, skrivnosten način njegova človeška narava ločena od njegovega nebeškega Očeta, pa vendar ni bila ločena, saj kako bi sicer mogel vzklikniti: ›Moj Bog, moj Bog?‹ Toda kakor lahko oblaki zastrejo sončno svetlobo in toploto, čeprav sonce ostaja na nebu, tako je prišlo tudi do nekakšnega umika Očetovega obličja v strašnem trenutku, ko je nase prevzemal grehe sveta…«[2]

Kristusovo trpljenje je odrešenjsko: v svojem trpljenju se je združil z vsakim trpljenjem vsakega od nas; njegovo srce se je združilo z vsako bolečino in temo našega srca. Združil se je z bolečino vsakega srca, ki prestaja temo Božje odsotnosti, z bolečino vsakega srca, ki sprašuje: »Bog, kje si? Kje si v moji bolezni, v bolezni mojega otroka, v smrti nedolžnih?« Z bolečino vsakega srca, ki vpije: »Bog, zakaj te ni? Zakaj si me zapustil? In spet – zakaj?«

Toda »ko Jezus izreka začetne besede Psalma 22, je pravzaprav že navzoča vsa ta velika molitev – in gotovost, da bo uslišana, kar se bo pokazalo v vstajenju … Krik v skrajni stiski je hkrati gotovost v Božji odgovor, gotovost v zveličanje – ne le za samega Jezusa, ampak za ›mnoge‹.«[3]

Zato si nas s svojim krikom odrešil vsake naše teme »Božje odsotnosti«.

S svojo četrto besedo si pokazal, da ljudje ne morejo več reči, da Bog ne ve, kaj pomeni trpeti v zapuščenosti, toda pokazal si tudi, da je v vsaki zapuščenosti Božja ljubezen navzoča bolj kakor sama zapuščenost.

Peta beseda

Žejen sem. (Jn 19,28)

»Potem je Jezus, ker je vedel, da je vse dopolnjeno, da bi se izpolnilo Pismo, rekel: ›Žejen sem.‹ Tam pa je stala posoda, polna kisa. Tedaj so nataknili na hizopovo bilko gobo, napojeno s kisom, in mu jo približali ustom.« (Jn 19,28)

S tem je Jezus potrdil besede Psalma 22, ki ga je, kakor smo videli, takrat molil, in ki pravi: »Moje grlo je suho kakor črepinja in jezik se mi lepi na nebo« (Ps 22,16), kakor tudi Psalma 69,22: »V moji žeji so me napojili s kisom.«

Ali lahko Bogu sploh kaj manjka? Bog je popolno bitje, samo blagostanje, polnost trojičnega življenja ljubezni, ki mu nič ne more manjkati. Toda iz svoje neizmerne ljubezni do človeka je Bog postal človek v Jezusu Kristusu in je tako postal potreben človekove ljubezni; že od rojstva — ljubezni Jožefa in Marije, v Getsemaniju — molitve prijateljev, in končno na Križu — vode naše ljubezni.

Vrh ljubezni je edinost ljubljenih, ki se uresničuje v medsebojni ljubezni. Zaradi svoje neizmerne ljubezni do nas se je Bog ponižal do našega človeštva, da bi nas uvedel v edinost ljubezni. Njegova žeja je žeja prav po tej ljubezni – žeja, da bi mu človek, jaz in ti, vračala ljubezen, da bi ta postala vzajemna, in da bi tako vstopili v edinost ljubezni z njim.

O, kako zelo me Bog ljubi! Ljubi me do te mere, da trpi brez moje ljubezni, da hrepeni po tem, da bi bila večja in popolnejša.

Žeja po moji ljubezni te je spodbudila, da si mi sam dal vodo, s katero te lahko napojim: iz tvojega prebodenega boka so privreli studenci tvojega Srca, živa voda. Kakor pravi Pismo: »Reke žive vode bodo tekle iz njegovega osrčja!« (Jn 7,38)

Bog se je iz ljubezni do človeka v Jezusu poistovetil z vsakim človekom in ostaja trajno žejen v človeku. »Resnično, povem vam, kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Daj, dragi Jezus, da odgovorim na tvojo žejo in potrebo po vodi, da bomo nekoč iz tvojih ust slišali: »Žejen sem bil in ste mi dali piti« (Mt 25,35).

Šesta beseda

Dopolnjeno je. (Jn 19,30)

Sveti Janez, priča Jezusovega umiranja, nam v svojem evangeliju posreduje, da je Jezus tik pred smrtjo izgovoril: Dopolnjeno je. V grškem izvirniku stoji: Τετέλεσται (Tetelestai). Koren besede, telos, pomeni namen, cilj — kar kaže na dosego cilja, pa tudi na doseženo polnost in celovitost.

Izrečena je bila ljubezen do konca; razodela se je njena polnost. »Svoje, ki so bili na svetu, je ljubil do konca« (εἰς τέλος ἠγάπησεν αὐτούς — eis telos ēgapēsen autous, Jn 13,1) — torej jih je ljubil do polnosti. Ni bilo dopolnjeno le eno dejanje; dopolnjena je bila ljubezen.

»Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da da življenje za svoje prijatelje.« (Jn 15,13)

Delo, ki mu ga je Oče dal izvršiti, je bilo dopolnjeno. Izpil je kelih, ki ga ni smel obiti; odrešeni smo bili, ker je ta kelih izpil do dna.

»Zdaj je bitka končana. […] Očetovo delo je dovršeno. Umetnik je dal svoji mojstrovini poslednji dotik in z močnim veseljem izgovarja pesem zmagoslavja: ›Dovršeno je.‹«[4]

Ko je izvršil naše odrešenje, je proslavil Očeta; a še natančneje bi bilo reči: ko je proslavil Očeta — ko je razodel njegovo neizmerno ljubezen — je izvršil naše odrešenje. »Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim.« (Jn 17,4)

Celovitost in popolnost, tisto eis telos, ne vključujeta le vseživljenjske vztrajnosti v darovanju in ljubezni, temveč tudi dar samega življenja — vključujeta smrt kot dar. Odrešenje ni beseda, temveč dejanje: darovano življenje. Še več, trajno darovanje po ponavzočenju te skrivnosti v evharistiji: »Kruh, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta.« (Jn 6,51)

Bom smel tudi jaz ob večeru svojega življenja reči: Dovršeno je? Sem izpolnil nalogo, ki mi je bila zaupana? Moja naloga je živeti — v lastnem življenju — življenje Božje ljubezni, živeti Kristusa, s tem pa tudi njegovo trajno umiranje. Kakor nas spominja sveti Pavel: »Vedno nosimo v telesu Jezusovo umiranje, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem telesu. Kajti mi, ki živimo, smo vedno izročani smrti zaradi Jezusa, da bi se tudi Jezusovo življenje razodelo v našem smrtnem telesu.« (2 Kor 4,10–11). Da bi se v meni uresničilo: »S Kristusom sem križan. Živim, vendar ne več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v telesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in zame daroval sam sebe.« (Gal 2,19–20)

Sedma beseda

Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo! (Lk 23,46)

»Njegova šesta beseda je bila krik retrospektive: ›Dovršil sem delo.‹ Njegova sedma in zadnja beseda je beseda perspektive: ›Izročam svojega Duha.‹ Šesta beseda je bila usmerjena k človeku; sedma je bila usmerjena k Bogu. Šesta je bila slovo od zemlje; sedma njegov vstop v Nebesa.«[5]

Sin se vrača k Očetu. Bog je Oče, njegov dom pa je kraljestvo neizmerne ljubezni. Ustvarjeni smo po podobi njegovega Sina, in po njegovem odrešenju nam je bilo omogočeno, da kot sinovi v Sinu (prim. Gal 4,4–7) podedujemo blaženost Očetovega doma.

Tvoje zaupno izročanje duha v Očetove roke, tvoje popolno izročenje Očetovemu objemu, v nas prebuja vero, da je tudi naša smrt prehod v ta isti objem, ter upanje, da bomo po smrti prejeli sinovsko dediščino Očetovega doma.

Ves ta čas Marija stoji pod Križem. Duh je izročen Očetu, telo pa v naročje Matere. Toda skozi Marijine solze se zdi, da je Betlehem znova navzoč: glava, ovenčana s trnjem, kakor glava na njenih prsih v Betlehemu, ranjene roke spet otroške, noge, pribite z žeblji, spet majhne in dragocene kakor zlato, krvave ustnice znova hranjene z njenim mlekom. Vsak objem pod Križem spominja na jasli.

»Njegova brezgrešna mati ga je [v Betlehemu] dala človeku; Kalvarija je Jezusa, kakor ga je grešni človek vrnil tebi. Nekaj se je postavilo med tvoje dajanje v jaslih in tvoje sprejemanje na križu, in to, kar se je postavilo vmes, so moji grehi. Marija, to ni tvoja ura; to je moja ura — moja ura hudobije in greha. Če ne bi grešil, smrt zdaj ne bi mahala s svojimi črnimi krili okoli njegovega škrlatnega telesa; če ne bi bil prevzeten, spravna krona iz trnja nikoli ne bi bila spletena; če bi bil manj uporen pri hoji po široki poti, ki vodi v pogubljenje, noge nikoli ne bi bile ranjene od žebljev; če bi bil bolj občutljiv za njegove pastirske klice iz trnja in osata, njegove ustnice nikoli ne bi gorele; če bi bil bolj zvest, njegovih lic nikoli ne bi ožgal Judov poljub.«[6]

Toda v tvoji bolečini ljubezni, žalostna Mati, so te Kristusove zadnje besede: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!« (Lk 23,46) napolnile z vero in upanjem. Zato te z zaupanjem prosim — Mati vere in Mati upanja — da me zagovarjaš, da bi živel tako, da bo moja duša, ko se loči od telesa, prispela v Očetov dom.

Sveta Marija, Božja Mati, prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.

[1] Fulton J. Sheen, The Seven Last Words, Our Sunday Visitor Huntington, Indiana 1933, str. 23–24, naš prevod.

[2] Fulton J. Sheen, The Seven Last Words, str. 33.

[3] Benedikt XVI., Jezus iz Nazareta, Verbum, Split 2007, str. 206.

[4] Fulton J. Sheen, The Seven Last Words, str. 51.

[5] Fulton J. Sheen, The Seven Last Words, str. 58.

[6] Fulton J. Sheen, The Seven Last Words, str. 61–62.

Vir: https://www.bitno.net/vjera/duhovnost/sedam-posljednjih-rijeci-gospodina-nasega-isusa-krista/