V vse toplejših tednih maja in tudi v počasnem ogrevanju pred bližajočimi se izpiti smo se študentje medicine in zdravstvenih ved dobili na večernem druženju z novopečenima pripravnicama Manco in Pijo, ki sta se z veseljem odzvali na naše povabilo, da povesta »iz prve vrste«, kako je za njiju izgledal prehod iz študentskega v delovno okolje.

Manca se je kmalu po opravljenih izpitih odločila, da bo pričela s pripravništvom v Splošni bolnišnici Jesenice, saj je okolje že kar dobro poznala od prej, kot Gorenjki pa ji je bila to tudi ena izmed bližjih lokacij. Nekoliko je orisala povprečni dan mladega zdravnika pripravnika – kaj vse jo je med pripravništvom presenetilo (malo je manjkalo, pa bi dobili novo specializantko kirurginjo), kakšni so bili odnosi v manjši bolnišnici, njena izkušnja strokovnega izpita ter kaj ji je bilo pri celotnem delu najlepše in kaj najtežje. V spomin se mi je vtisnila predvsem njena misel o vztrajnosti – da smo ljudje prevečkrat naravnani tako, da na videz »nepopolne« stvari zavržemo, namesto da bi se zanje potrudili in storili nekaj, da bi lahko delovale v našem življenju; in podoben odnos je izpostavila do dela. Zagotovo ni vse rožnato – dolgi delovniki, delo z ljudmi in nenehno predstavljanje na novih oddelkih terjajo veliko energije, a dokler človek ve, zakaj nekaj počne, in če je to res njegova želja, potem bo lahko prebrodil tudi manj prijetne vidike dela in poklica.

Pogovor je nanesel tudi na druge vidike življenja, ki jih prinaša zaključek študija in v Mančinem primeru je to pomenila vrnitev v domače okolje. Šest let bivanja pretežno na svojem seveda doprinese k temu, da si ustvarimo določene rutine, red in način življenja, z vrnitvijo domov pa je tukaj zopet prilagajanje na iste, vendar vseeno drugačne in spremenjene družinske člane. Izpostavila je misel, da je možno in tudi lepo sobivati z družino, vendar je za ohranjanje dobrih odnosov potrebno veliko medsebojnega spoštovanja, postavljanja mej, upoštevanje navad drug drugega in nenazadnje tudi spoštovanja samostojnosti mladih odraslih.

Pija je na drugi strani ubrala malo drugačno pot kot Manca, in sicer z absolventom, ki se je nenamerno (a je bil vseeno zelo dobro izkoriščen 😊) podaljšal do konca marca, z aprilom pa je začela s pripravništvom v UKC Ljubljana. Povedala je, da je bil zanjo to dragocen čas, ki ga je lahko izkoristila za to, da je marsičemu, za kar kdaj prej ni imela časa zaradi študijskih obveznosti, rekla ja– druženjem s prijatelji, potovanjem, tečaju za smučarskega učitelja in še čemu; občasno je ob tem opravljala še študentsko delo. Všeč mi je bilo, ko je povedala, da ji je absolvent omogočil tudi to, da se je za malo časa lahko ustavila, in se zavedla, da kljub našemu vsakodnevnemu vrvežu in naravnanosti družbe k stremenju po uspehih, vrednost človeka ni zgolj v tem, koliko dela. To se je zelo lepo povezovalo z mislijo dr. Jurija Gorjanca iz našega prejšnjega srečanja, ko je dejal, da ima sicer delo kirurga in medicino rad, vendar svoje sreče ne gradi na tem; da se trudi živeti v zavedanju, da smo Božji otroci in da je to naše največje upanje in sreča, saj je »čas delovne dobe« minljiv, življenje sámo pa večno.

Povedala je še nekaj o pripravništvu samem, saj je ravno praznovala »prvo obletnico- prvi mesec«  dela. Nad samim okoljem in odnosom zaposlenih je bila zelo navdušena, povedala je, da so jo kljub temu, da je študirala v Mariboru, zelo lepo sprejeli, sploh specializanti. Kot povsod drugod je poudarila, da je pomembna proaktivnost in pokazati interes za učenje, vendar če slednje izkažeš, se bo zmeraj našel vsaj nekdo, ki te bo poskusil vključiti v delo.

Njena izkušnja bivanja je nekoliko drugačna, saj se je začasno preselila v Ljubljano, zaradi česar je rekla, da ima še zmeraj malo občutka, da njeno študentsko življenje še kar traja, saj je Ljubljana vseeno mesto, ki ponuja številne možnosti za druženje, obiskovanje dogodkov ter spoznavanje novih ljudi.

Ob koncu sta sklenili, da ni univerzalne poti, ki bi ustrezala vsem, in da mora vsak biti iskren do sebe – začne se z manjšimi odločitvami, kot so izbira absolventa (ali ne), bolnišnice, specializacije itd. Nenazadnje sta obe poudarili, da je zelo dragoceno, v kolikor si lahko v službi poiščeš osebe s podobnimi življenjskimi nazori, saj z njimi preživiš precejšnji del življenja. Ostala mi je njuna misel, da je prilagajanje seveda nujno potrebno in je del življenja, vendar pa glede nekaterih reči ne zmeraj in tudi ne za vsako ceno.

Večer smo zaključili (nekoliko kasneje kot predvidoma😊) z molitvijo; Manci in Piji pa se zahvaljujemo, jima želimo vse dobro, pa seveda upamo, da se kmalu spet vidimo.

Zapis pripravila: Klara