‘Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu!’
Sv. Janez Pavel II.
»Zavetnik Univerzitetne župnije Maribor je sveti Janez Pavel II, ker katoliški študenti v njem vidijo vzor vere, upanja, ljubezni, dialoga, intelekta, izkušnje, ustvarjalnosti, poguma, razločevanja in svobode.«
- Zakaj smo si ga študentje Univerzitetne župnije izbrali za svojega zavetnika
Sv. PAPEŽ JANEZ PAVEL II
»Hodi za menoj!« reče vstali Gospod Petru. To je njegova zadnja beseda učencu, ki ga je izbral, naj pase njegove ovce. »Hodi za menoj!« je lahko tudi ključna beseda za razumevanje življenjskega sporočila našega ljubljenega papeža Janeza Pavla II., katerega posmrtne ostanke danes polagamo v zemljo kot klico nesmrtnosti. Srce je polno žalosti, a tudi radostnega upanja in globoke hvaležnosti. To je čutenje našega duha, bratje in sestre v Kristusu, ki ste navzoči na Trgu sv. Petra in na drugih krajih rimskega mesta, ki ga v teh dneh preplavlja neizmerna, v tišino in molitev potopljena množica. Vse prisrčno pozdravljam. Tudi v imenu kardinalskega zbora želim s spoštljivo mislijo nagovoriti voditelje držav in vlad ter delegacije raznih držav. Pozdravljam oblasti in predstavnike Cerkva in krščanskih skupnosti, kakor tudi različnih verstev. Pozdravljam nadškofe, škofe, duhovnike, redovnike, redovnice in vernike, ki so prišli z vseh celin, in še posebej mlade, ki jih je Janez Pavel II. rad imenoval prihodnost in upanje Cerkve. Moj pozdrav je namenjen vsem, ki so pri obredu slovesa od ljubljenega papeža na vseh koncih sveta povezani po radiu in televiziji.
»Hodi za menoj!« Kot mlad študent je bil Karol Wojtila navdušen nad leposlovjem, gledališčem, poezijo. Ko je delal v kemični tovarni in so ga obdajale ter ogrožale strahote nacizma, je zaslišal Gospodov glas »Hodi za menoj!« V teh posebnih okoliščinah je začel prebirati filozofske in teološke knjige in vstopil v skrivno semenišče, ki ga je ustanovil kardinal Sapieha. Po vojni je mogel študij dopolniti na teološki fakulteti krakovske Jagelonske univerze. V pismih duhovnikom in v avtobiografskih knjigah je pogosto govoril o svojem duhovništvu. V duhovnika je bil posvečen 1. Novembra 1946. V teh besedilih v razlagi svojega duhovništva izhaja zlasti iz treh Gospodovih besed. »Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da vaš sad ostane« (Jn 15,16). Drugi navedek ja: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce« (Jn 10,11). In končno: »Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni« (Jn 15,9). V teh stavkih odseva vsa duša našega svetega očeta. Dejansko je neutrudno hodil, da bi obrodil sad, sad, ki ostane. »Vstanite, pojdimo!«, je naslov njegove predzadnje knjige. S temi besedami nas je zdramil iz utrujene vere, iz spanja včerajšnjih in današnjih učencev. »Vstanite, pojdimo!« pravi danes tudi nam. Sveti oče je bil duhovnik vse do svojih globin, saj je Bogu daroval svoje življenje za svoje ovce in za vso človeško družino, v vsakdanjem darovanju v službi Cerkve in predvsem v hudih preizkušnjah zadnjih mesecev. Tako je postal eno s Kristusom, dobrim pastirjem, ki ljubi svoje ovce. In končno »Ostanite v moji ljubezni!« /…/
»Hodi za menoj!« Julija 1958 se začenja za mladega duhovnika Karla Wojtila nova stopnja na poti z Gospodom in za njim. Karel se je – kot ponavadi – odpravil s skupino mladih strastnih kanuistov na jezero Masuri, da bi skupaj preživeli počitnice. Toda s seboj je nosil pismo, v katerem je bilo vabilo, naj se zglasi pri poljskem primasu, kardinalu Štefanu Wyszynskem; namen srečanja si je lahko predstavljal: imenovanje za krakovskega pomožnega škofa. Zapustiti akademsko poučevanje, zapustiti to spodbudno povezanost z mladimi, zapustiti veliko razumsko bojišče, da bi spoznaval in razlagal skrivnost ustvarjenega človeka, da bi sedanjemu svetu približal krščansko razlago naše biti – vse to se mu je moralo zazdeti kot izgubiti samega sebe, kot izguba prav tistega, kar je postalo človeška identiteta tega mladega duhovnika.
»Hodi za menoj!« Karel Wojtila je sprejel, saj je v klicu Cerkve slišal Kristusov glas. In potem se je zavedel, kako resnična je Gospodova beseda: »Kdor bo skušal rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa ga bo izgubil, ga bo rešil (Lk 17,33). Vsi vemo, da naš papež ni nikoli hotel rešiti svojega življenja, ga zadržati zase. Samega sebe je hotel dati brez pridržka, vse do zadnjega trenutka za Kristusa in tako tudi za nas. Zato mu je bilo vse, kar je izročil v Gospodove roke, vrnjeno na način: ljubezen do besede, do poezije, do leposlovja je bila bistveni del njegovega dušnopastirskega poslanstva in je dala novo svežino, novo privlačnost oznanjevanju evangelija, in to tudi takrat, ko je evangelij znamenje nasprotovanja.
»Hodi za menoj!« Oktobra 1978 je kardinal Wojtila znova zaslišal Gospodov glas. Ponovi se dialog s Petrom, ki ga prinaša evangeljski odlomek tega slavja: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš? Pasi moje ovce!« Na Gospodovo vprašanje: »Karel, ali me ljubiš!«, je krakovski nadškof iz globine svojega srca odgovoril: »Gospod, ti vse veš: ti veš, da te ljubim.« Kristusova ljubezen je bila gonilna sila našega ljubljenega svetega očeta. Kdor ga je videl moliti, kdor ga je slišal oznanjati, to ve. In tako je mogel, zahvaljujoč se tej globoki zakoreninjenosti v Kristusu, nositi breme, ki presega zgolj človeške moči, to je biti pastir Kristusove črede, njegove vesoljne Cerkve. Ni zdaj trenutek, da bi govorili o posameznih vsebinah tega tako bogatega papeževanja. Rad bi prebral samo dva odlomka iz današnjega bogoslužja, kjer so vidne osrednje sestavine njegovega oznanjevanja. V prvem berilu apostol Peter pravi – kar reče papež skupaj s Petrom tudi nam: »Zdaj v resnici razumem, da Bog na gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč tisti, ki se ga boji in pravično ravna.«(Apd 10,34-36). In v drugem berilu nas s sv. Pavlom tudi naš pokojni papež glasno vzpodbuja: »Zato , moji ljubi in tako zaželeni bratje, moje veselje in moj venec, stojte trdno v Gospodu, kakor sem vam rekel, ljubi« (Flp 4,1).
»Hodi za menoj!« S poslanstvom, naj pase njegovo čredo, je Kristus Petru naznanil njegovo mučeništvo. S to sklepno besedo, v kateri je povzet ves dialog o ljubezni in poslanstvu vesoljnega pastirja, se Gospod nanaša na drugi pogovor, v okviru zadnje večerje. Tu je Jezus dejal: »Kamor jaz grem, vi ne morete priti.« Peter je rekel:«Gospod, kam odhajaš?« Jezus mu je odgovoril:«Kamor grem, zdaj ne moreš za menoj, prišel pa boš pozneje« (Jn 13, 33.36). Jezus gre od večerje na križ, gre v vstajenje – vstopi v velikonočno skrivnost. Peter mu tedaj še ne more slediti. Zdaj, po vstajenju, je prišel ta trenutek, ta »pozneje«. Ko je Peter pasel Kristusovo čredo, je vstopil v njegovo velikonočno skrivnost, šel je naproti križu in vstajenju. Gospod mu je to naznanil z besedami »…Ko si bil mlad, si se opasoval sam in si hodil, kamor si hotel; ko pa se postaraš, boš raztegnil roke in drug te bo opasal in odvedel, kamor nočeš« (Jn 21,18). V prvem obdobju svojega papeževanja je sveti oče – še poln moči – pod Kristusovim vodstvom šel do konca zemlje. Potem pa je vedno tesneje vstopal v občestvo Kristusovega trpljenja, vedno bolj je razumel resničnost besed »Drug te bo opasal…« In prav v tej povezanosti s trpečim Gospodom je neutrudno in s prenovljeno močjo oznanjal evangelij, skrivnost ljubezni, ki se izkaže do konca (prim. Jn 13,1).
Velikonočno skrivnost je razlagal kot skrivnost Božjega usmiljenja. V svoji zadnji knjigi piše: Končna meja zla »je v bistvu Božje usmiljenje«. In ko razmišlja o atentatu, pravi: »Kristus je s tem, ko je trpel za nas, dal trpljenju nov smisel, uvedel ga je v novo razsežnost, v novi red, ki je red ljubezni… Trpljenje, ki žge in použiva zlo z ognjem ljubezni, lahko stori, da se tudi iz greha razcveti dobro.« Papež je trpel in ljubil v občestvu s Kristusom, zato je bilo sporočilo njegovega trpljenja in njegovega molka tako zgovorno in rodovitno. Božje usmiljenje: sveti oče je v Božji Materi odkril najčistejši odsev Božjega usmiljenja. On, ki je v nežnih letih izgubil mater, je toliko bolj ljubil Božjo Mater. Besede križanega Gospoda: »Glej, tvoja Mati!« je doživljal kot izrečene njemu samemu. In storil je kot ljubljeni učenec: sprejel jo je v globino svojega bitja. Totus tuus. In od Matere se je učil upodabljanja po Kristusu.
Za nas ostaja nepozabno, kako se je sveti oče to zadnjo velikonočno nedeljo, zaznamovan s trpljenjem, še enkrat pokazal na oknu Apostolske palače in zadnjikrat podelil blagoslov »urbi et orbi« (mestu in svetu). Prepričani smo lahko, da je naš ljubljeni papež ob oknu hiše svojega Očeta, nas vidi in nas blagoslavlja. Da, blagoslovi nas, sveti oče. Mi pa tvojo drago dušo izročamo Materi Božji, tvoji Materi, ki te je vodila vsak dan in te bo zdaj popeljala v večno slavo svojega Sina, Jezusa Kristusa, našega Gospoda. Amen.
Papež Benedikt XVI (takrat še kardinal Jožef Ratzinger) v homiliji na papeževem pogrebu , 8.4.2005
O sv. papežu Janezu Pavlu II. med njegovo beatifikacijo
Kristusu je odprl družbo, kulturo, politične in gospodarske sisteme in z velikanovo silo – z močjo, ki mu je prihajala od Boga – zasukal v drugo smer potek, ki je bil videti nepovraten. S svojim pričevanjem vere, ljubezni in apostolskega poguma, ki ga je spremljal velik čut za človeka, je ta zgledni sin poljskega naroda pomagal kristjanom vsega sveta, da jih ne bi bilo strah imenovati se kristjani, pripadati Cerkvi, govoriti o evangeliju. Z eno besedo: pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.
Njegovo sporočilo je bilo v tem: človek je pot Cerkve in Kristus je pot človeka. Ta naboj upanja, ki sta si ga nekako prisvojila marksizem in ideologija napredka, je upravičeno pridobil nazaj za krščanstvo, ki mu je vrnil pristno fizionomijo upanja, ki ga mora živeti v zgodovini z duhom ‘adventa’, v osebnem in skupnostnem življenju, usmerjenem h Kristusu, ki je polnost človeka in dopolnitev njegovih pričakovanj pravičnosti in miru.
Potapljal se je v srečanje z Bogom, čeprav je bil sredi mnogoterih dolžnosti svojega služenja. Gospod ga je počasi trgal od vsega, on pa je še vedno ostajal ‘skala’, kakor je to hotel Kristus. Njegova globoka ponižnost, ukoreninjena v tesnem zedinjenju s Kristusom, mu je omogočila, da je še naprej vodil Cerkev in dal svetu še zgovornejše sporočilo prav v času, ko so mu telesne moči pojemale. Tako je na izreden način udejanjil poklicanost vsakega duhovnika in škofa: postati eno s tistim Jezusom, ki ga vsak dan prejema in daruje v evharistiji.
Papež Benedikt XVI v homiliji med beatifikacijo 1.5.2011