Sestra Meta me je prosila, da napišem nekaj o moji izkušnji Erasmusa. Čeprav še nisem doma, se je nabralo nekaj izkušenj in z veseljem jih delim z vami. Aprila sem poln navdušenja prišel v mesto na severu Nemčije, Rostock. Nisem se kaj dosti pozanimal vnaprej kako in kaj, imel sem samo občutek, da bo super. Nisem ravno človek, ki bi dosti planiral…
Ker nisem vseh mailov dobro prebral, preden sem prišel, sem dobil sobo v študentskem domu precej izven mesta. To je bil prvi šok zame. Študentski dom se nahaja v majhni vasi Groß Lüsewitz, ki je precej oddaljena od mesta, tam živijo večinoma tuji študenti. No, ne ravno najboljši kraj za študente. Predvsem vsakodnevna vožnja z vlakom me je precej ubijala. Pa tudi nekako se nisem mogel dobro povezati s študenti v tem domu. Bolj kot ne klavrno vzdušje, vsi so želeli ven iz tega doma, kar pa ni možno, ker smo podpisali pogodbe za ta dom. Drugi šok je bil fakulteta, kjer imam sicer predavanja v angleščini, ampak sta predmeta, ki dela predavanja precej zahtevna. Vsak teden moremo oddajati domače naloge, ki so pogoj za izpit. Seveda so te naloge kar obsežne in moraš precej preštudirati, da jih rešiš… No tako, sem živel prva dva meseca, večino dneva v knjižnici poskušal se kaj naučiti (ker od predavanj nisem kaj dosti odnesel). No, v bistvu sem se počuti precej bedno in se mi je zdelo, da se je vse zarotilo proti meni. Ampak počasi sem začel plezati iz te “jame”. Spoznal sem nekaj erasmus študentov in postali smo precej dobri prijatelji. Po dveh mesecih sem se tudi odločil, da grem za vsako ceno iz študentskega doma v Groß Lüsewitzu in tako sem se preselil v hišo v predmestju, kjer ena starejša gospa oddaja dve sobi študentom. Tukaj je neprimerljivo boljše, s cimrom Indonezijcem se dobro razumeva, prav tako do mesta s kolesom rabim samo pol ure. Vse se je izboljšalo: na faksu sem spoznal kolega in sedaj rešujeva te naloge skupaj, kar je dosti lažje. Z družbo smo se začeli kar precej družiti, kar je bomba. Zadnjič smo imeli recimo karaoke večer. 🙂
Spoznavam pa tudi seveda kulturo in jezik. Kulturnega šoka ravno nisem imel, so pa kakšne razlike, na katere se kar hitro navadiš. Še najbolj sem bil presenečen nad številom tujcev tukaj, ki jih je res veliko v primerjavi s Slovenijo. Od beguncev do ljudi v želji po boljšem življenju iz vseh vetrov. V študentskih domovih je recimo 60% študentov iz tujine. Je kar pereč problem tukaj, (se mi zdi) včasih pride da kakih rasističnih opazk, drugače pa kar gre. Z jezikom pa je tako, da več treniraš, boljše znaš. Na začetku sem govoril samo angleško, sedaj pa vse bolj poskušam nemško. Še vedno si moram kdaj pomagati z pantomimo ali kakšno angleško besedo, ampak kar gre… Vsekakor se mi zdi, da naletiš na boljši odziv, če poskušaš v polomnjeni nemščini do nekoga pristopiti, kot pa v dobri angleščini.
Takoj sem preveril tudi katoliško sceno tukaj, ki kar živi. Dobri so, ker so precej aktivni in vse organizirajo sami. Duhovnik je tam samo, da ima mašo. Za vsako mašo se precej potrudijo s glasbo, skoraj vsi tukaj igrajo kakšen inštrument, tako da vsakič kdo drug izbere pesmi in nabere inštrumentaliste. Po maši je vedno večerja spodaj v kleti (narezek, sadje, … ) in potem nek program. Včasih kdo izmed študentov kaj pripravi v povezavi z njegovim študijem, včasih je kakšen gost, imeli smo afriški večer s hrano in plesi, enkrat je bilo generalno čiščenje (in so po vseh prostorih skrili čokoladne jajčke, da si bil po vesel, ko si počistil vse skrite kotičke). Ta ponedeljek pa je bila maša na plaži. Kar lepo.
Moram rečt, da pogrešam Slovenijo in Maribor, res nam je lepo tukaj. V bistvu še bolj cenim dom. Vsekakor me je ta izkušnje izmenjave spremenila, upam, da na boljše.
