V cerkvi sv. Alojzija na Glavnem trgu se bo 13. 9. ob 20:00 uri (po večerni maši) odvijal večer klasične vokalno-zborovske glasbe. Devetčlanska skupina, ki prihaja iz okolice Maribora, Ptuja in Markovcev pri Ptuju, vas bo za eno uro popeljala skozi najrazličnejša obdobja zborovskih del. P

rojekt nosi naslov “Korak, ki odmeva” in se navezuje na istoimensko poezijo Srečka Kosovela. Leto 2026 je bilo razglašeno za Kosovelovo leto, saj mineva točno 100 let od pesnikove smrti. Odseva pomembnost vsakega posameznika v družbi in poudarja dejstvo, da naš obstoj in naša dejanja za seboj pustijo sledi.

Peljali vas bodo skozi humanistično tematiko in pod drobnogled vzeli človeštvo v vseh svojih dobrih in slabih oblikah. Skladbe imajo posvetno in sakralno tematiko in z besedilom ter karakterjem opisujejo človeka samega, ali pa so le odziv na stanje, v katerem se kot družba nahajamo.

Toplo vabljeni na večer prepleten s petjem, pripovedništvom in poezijo!

Vokalni projekt – opis zasedbe in projekta Vokalna skupina Lenitas*

se je izoblikoval zaradi želje po skupnem muziciranju in odkrivanju novega koncertnega repertoarja.

Več članov je skupaj prepevalo pri različnih zasedbah, že dlje časa pa je med njimi tlela želja po ustanovitvi manjše vokalne zasedbe, s katero bi se lahko še bolj posvetili iskanju homogenosti glasov.

Zasedbo po večini sestavljajo študentje, ki so med študijskim letom razkropljeni po slovenskih in avstrijskih mestih, ter člani, ki jim je glasba v najrazličnejših oblikah že poklic.

Projekt Korak, ki odmeva se dotika poezije Srečka Kosovela. Leto 2026 je bilo razglašeno za Kosovelovo leto, saj mineva točno 100 let od pesnikove smrti. S svojo nazornostjo, s kritično noto, z ekspresijo, a hkrati občutkom za milino, njegova poezija plete rdečo nit med besedili in značaji koncertnih del.

Skladbe so izbrane in v program umeščene tako, da služijo razvoju humanistične tematike, stilistično pa se, kljub temu da spadajo v okvir klasične glasbe, njihov razpon giba široko, od angleške renesanse, preko nemške romantike, francoskega, španskega, italijanskega in nemškega neoklasicizma, do minimalizma 21. stoletja, ne manjka pa niti ljudske pesmi in del iz slovenske zakladnice zborovske glasbe. Skladbe predstavljajo štiri sklope, ki so hkrati štiri stanja družbe. Ta je v svoji osnovi dobra, a hitro začne padati, doseže brezno, in se na koncu dviga proti luči. Skladbe imajo posvetno in sakralno tematiko in z besedilom ter karakterjem opisujejo človeka samega, ali pa so le družbeni odziv na stanje, v katerem se nahajamo.

Na začetku je milina. Človeštvo je predstavljeno v svoji preprostosti in otroški nevednosti, dela dobro, verjame v enotnost in ljubezen, ne čuti pretirane evforije in tudi ne pretirane potrtosti. Izhajamo iz »točke nič«, kjer se nahajamu v stanju statusa quo.

V drugem delu človeštvo začne drseti navzdol. V skladbah je vse manj luči, iz mirujočega stanja se hitro premikamo vedno bolj vstran od svetlobe, vedno bliže temi. V trejem delu je družba izgubila vsako sled. Ne zna se pobrati in slepo tava v temi, ne zmore se oprijeti več ničesar dobrega. Krivulja je zdrsela do dna in je kot na začetku v svojem stanju statičen, a tokrat ima nespremenljivost popolnoma drugačen pomen. Zdaj tudi posameznik sameva in strah ga je. Preden se dokončno preda, se v njem nenadoma prebudi želja, preplavi človeka in na koncu še družbo. Zavedamo se, da smo sami sebe potisnili v prepad in zavedamo se, da se moramo sami tudi rešiti.

V četrtem delu človeštvo išče svetlobo. Z vsakim verzom, z vsako odpeto skladbo je bližje, krivulja se obrača. Na koncu zasvetita luč in upanje.

* Latinska beseda, s katero se opisuje nežnost, mehkobo, spokojnost.