Najini prvi meseci tukaj v Zambiji so bili v znamenju mnogih notranjih preizkušenj, ki zajamejo človeka, ki se poda v
tako drugačno okolje. Soočila sva se s toliko novimi stvarmi, predvsem pa s popolnoma drugačno kulturo, jezikom in
življenjskim okoljem. Že prej sva vedela, da bo velik izziv pustiti za sabo miselnost evropskega človeka, ki ima rad
stvari pod nadzorom, organizirane in produktivno naravnane. Vendar pa je soočanje s tem v konkretni situaciji še
težje. Ena od glavnih stvari, ki sva jo morala sprejeti, je spoznanje, da v resnici ne moreva veliko dati. Nimava
posebnih talentov, nisva pretirano samozavestna, razumevanje njihove angleščine nama ni ravno mačji kašelj…
Predvsem pa so najine vrednote, kar se tiče odnosov, komunikacije in razumevanja, tukaj postavljene v drugi plan.
Ljudje so bolj zadržani, kot sva pričakovala, zato komunikacija velikokrat ne steče. Poleg tega pa si kot belec zelo
vpadljiv, zato opaziš takšne in drugačne poglede, ki ti ravno ne pomagajo pri začetnem vključevanju v novo okolje.
Ob tem pa se zamajal tudi smisel in namen najinega misijonarjenja. Kljub temu, da sva se ves čas zavedala, da sva
tukaj zaradi Boga, sva njegov načrt preveč postavljala v človeške okvirje. V molitvi in darovanju sva tako le počasi
začela opuščati lastne ambicije po pomoči drugim in sprejemati svojo šibkost, svojo nemoč. Čeprav se včasih zdi zelo
nelogično, da sva tukaj, ko pa lahko narediva tako malo dobrega, postopoma razumeva, da če naju je Bog poklical
sem, ima zagotovo vse svoj namen. Zato mu prepuščava vso izvedbo tega projekta, ki je resnično Njegov! Bolj ko se
učiva opuščati vse skrbi, nesmisel, bolečino in vse predajala v Njegove roke, bolj se v v najinih srcih naseljuje en res globok mir – takšen kot ga še nisva poznala. Začutila sva, da naju ne en poseben način spremlja in skrbi za naju. Tako
se učiva živeti v sedanjem trenutku in pogumno odkrivava, kaj nama prinaša novi dan.
No, pa da malo predstaviva najino novo izkušnjo v Zambiji. Nahajava se v župniji Mumbwa, kjer naju je z veseljem sprejel slovenski misijonar p. Stanko Rozman. Stanko je poznan predvsem po svoji gradbeni žilici. V Zambiji in Malaviju je zgradil in pomagal zgraditi ogromno cerkva (okoli 100), velik bolnišnični kompleks, mnogo šol, policijske postaje, bencinske
črpalke … Misijonar je že več kot 50 let, kar pomeni, da si je pridobil že veliko izkušenj, na osnovi katerih so projekti iz leta v leto uspešnejši in hitrejši.
Tudi trenutno se v župniji veliko gradi in to na večih koncih hkrati. Dela mu res nikoli ne zmanjka, saj iz dneva v dan dobiva nove ideje o razvoju župnije. En izmed projektov je gradnja obzidja okoli cerkvenega posestva, ki se je skozi leta povečalo (v Zambiji se vsak večji objekt zaščititi pred zločinci z obzidjem). Pri tem nam velikokrat priskočijo na pomoč lokalni zaporniki. Največkrat opravljajo malo težja dela (npr. kopanje temeljev za
zid, podiranje visokih dreves, ravnanje površja …), ker jih skupina 20 zapornikov opravi hitreje kot posamezni delavci. Zaporniki s svojim paznikom zelo radi prihajajo, saj tu dobijo res dobro hrano, ki jo priskrbimo s Stankom ali pa jo prinesejo celo župljani sami, v zaporu pa jedo zelo enolično (polenta in fižol dan za dnem). Poleg obzidja se dokončuje župnijska kuhinja, ki je namenjena za razna srečanja. To so največkrat večje skupine (skavti, pevski zbori, raznorazne organizacije …), ki zaradi velikih razdalj običajno v Mumbwi ostanejo več dni. Za spanje je že poskrbljeno, kuhinja pa bo prav tako zelo kmalu nared. Hkrati se gradi tudi nova manjša trgovinica in župnijska pisarna. Z vodo so ljudje že kar dobro priskrbljeni, je moč opaziti veliko vodnjakov. Predvsem pa na odročnih podeželjsih območjih pa je voda še vedno ena hujših težav za ljudi. Nekateri ljudje hodijo po več ur, da jo dobijo. Misijonarji s pomočjo dobrotnikov zgradijo mnoge nove vodnjake, ki ljudem omogočajo lokalni dostop do vode.
Pred kratkim je župnija dobila tudi nekaj zemlje na manjšem hribu, kjer si je Stanko zamislil, da bi lahko zgradili romarsko cerkev. Kot je npr. v Sloveniji veliko cerkva na kakšnem hribu, da so bolj vidne. Na tem območju je sicer po večini ravnina in je to le manjši hrib, ampak smo prepričani, da bo nagovorila mnoge vernike, ki se bodo mimo peljali po prometni regionalni cesti. Hrib je zaenkrat še zelo skalnat in poraščen z drevesi ter grmičevjem, a počasi bo tudi ta projekt dočakal svoj čas cvetenja. Poleg te, je tudi veliko podružničnih cerkva, ki so skromne, premajhne, nekoliko razpadajoče, in jih verniki želijo obnoviti ali znova zgraditi. Kakšne vasi so priskrbljene z nekaj svojega materiala, a jim preprosto primanjkuje tehničnega znanja za začetek gradnje. Včasih tudi motivacije. Pri tem jim p. Stanko priskoči na pomoč, saj ima veliko znanja o gradnji in hkrati zna ljudem priskrbeti dobro motivacijo, tehnično vodstvo ali nekaj materiala za spodbudo. Tako smo v pogon spravili ljudi v vasi, kjer smo vsi, tako midva kot tudi Stanko, pomagali kopati za temelje nove cerkve. Ljudje so bili navdušeni, ko so videli 3 belce kopati luknjo!
ljudi v vasi, kjer smo vsi, tako midva kot tudi Stanko, pomagali kopati za temelje nove cerkve. Ljudje so bili navdušeni, ko so videli 3 belce kopati luknjo!
Najin prispevek je zaenkrat predvsem v tem, da pomagava p. Stankotu pri vsakdanjih projektih in opravilih ter mu
seveda krajšava večere s tarokom, ki ga res rad igra. Pogosto mu pomagava pri raznem pisarniškem delu, saj sva
vseeno nekoliko spretnejša za računalnikom. Z njim obiskujeva tudi podružnične cerkve in razne prireditve, na katere
smo povabljeni, opraviva kakšne nakupe, skrbiva za vrt ipd. Janez povečini pomaga pri nadziranju del, da vse poteka
tako, kot je treba. To delo je velikokrat zelo nehvaležno, saj si nihče ne želi stati na vročem soncu, ko najbolj pripeka.
Kaja pa opravlja bolj pisarniška in gospodinjska dela. Nekajkrat je prav tako obiskala 1. razred osnovne šole, ki so ga
letos na novo, poleg vrtca, odprle sestre v župniji. Njihovo šolsko leto se namreč končna na začetku decembra in
začne v sredini januarja.
Srede, včasih tudi nedelje ter prazniki, pa so rezervirani za obiskovanje podružničnih cerkva. Našo župnijo sestavlja
40 podružnic, župnijsko območje pa je veliko kot Gorenjska! Te cerkve so lahko tudi na zelo odročnih delih, kamor
vodijo makadamske luknjaste ceste, po katerih se ne moreš voziti več kot 30 km/h. Ljudje v takšnih delih imajo sveto
mašo le 2x letno. Te maše so preproste, a zelo dragocene. V isti maši je bilo že 15 krstov in 1 poroka. Lahko si
predstavljate, koliko so dolge takšne maše (običajno nekje 3 ure). Po eni strani malo manjka svečanost večjih
dogodkov, po drugi strani pa vidiva, kako so ljudje svobodnejši, ker se ne držijo stvari samo zato »ker se spodobi«.
Petje je zelo doživeto in glasno, ne manjka pa niti plesa. Predvsem pa so ljudje zelo hvaležni, ker jih obiščeva še
midva, se jim na kratko predstaviva in z nekaterimi spregovoriva nekaj besed. Za njihovo veselje ne potrebuješ veliko
storiti, saj so počaščeni že s tvojo prisotnostjo!
V teh prvih (skoraj že) treh mesecih sva se predvsem navajala na komunikacijo. Uradni jezik je sicer angleščina,
ampak ljudje govorijo lokalne jezike, ki jih je v Zambiji preko 70. Potem si lahko predstavljate, da tudi angleščina ni
povsem »čista« in razumljiva. Razumevanje njihove angleščine je zahtevalo precej truda, a ker opaziva napredek,
tako lažje vztrajava. Predvsem pa se ta trud poplača takrat, ko so ljudje iskreno hvaležni, ker jih pozdraviva v enem
izmed njihovih lokalnih jezikov. Ljudem se res bolj približaš, če govoriš njihov jezik.
Sicer pa ljudje v Zambiji zaenkrat še nisva spoznala kot tiste odprte in komunikativne Afričane. Pravzaprav si ti tisti, ki
se jim moraš približati, saj so sramežljivi, nesamozavestni in zadržani. Še vedno odkrivava pravo skrivnost
sporazumevanja z njimi. Spoznala sva, kako pomembno je rokovanje, vedno kadar se srečajo. Ta stisk roke je močan,
ne kot v Sloveniji, ko ti človek za pozdrav miru ponudi mlahavo roko. Poleg tega pa se ob stisku roke tudi nekoliko
priklonijo drug drugemu, kar da pozdravu globlji pomen, čeprav sva sprva pričakovala tudi kakšen očesni stik in
nasmeh. Odprti so v drugačnem smislu – kar hitro se počutiš sprejetega, a pri tem ostane. Ni posebne radovednosti,
da bi te spoznali. Ko te pozdravijo in izvejo tvoje ime, je zanj to dovolj. Le redki so se po kakšnem mesecu opogumili
pristopiti in naju še kaj povprašali. Morda pa je njihova komunikacija bolj neverbalna. No, zato imava pa kar še nekaj
časa, da spoznava to njihovo skrivnost.
Nenazadnje pa so ljudje na nek način prav brez strahu. Povsem so navajeni na trenutke, ki bi jih v vsakem hipu lahko
spravile v grob. Tako jim je nekaj običajnega hoditi v temni noči brez javne razsvetljave in luči, ob cesti, kjer ljudje
vozijo preko 100 km/h. Sredi belega dne srečati zeleno mambo, ki je ena izmed najbolj strupenih kač na svetu, in jo
pokončati s kamnom. Prečkati mestne dvopasovne ceste, kjer promet temelji na izsiljevanju in impulzivni vožnji.
Splezati na visoko drevo, da lahko naberejo mangote. Na glavi nositi lažje in težje stvari, tudi vodo, brez da bi se zbali,
da se lahko v trenutku zmočijo do kosti. Vožnja brez varnostnih pasov sploh ni nič posebnega. Prav tako je ponoči
veliko kriminala, a ljudje pač morajo priti domov iz službe – seveda peš. Ravno zaradi takšnih stvari so ljudje
svobodnejši! Niso omejeni s sto in enim strahom ter z iskanjem neke varne sigurnosti. Navajeni so živeti vsak dan, z
zavedanjem, da je lahko njihov zadnji.
Kaja in Janez Novljan, misijonska prostovoljca
Še nekaj drugih zanimivosti:
