Na UNIZUP-u se je spet »dogajalo«, in na tretjo sredo v mesecu marcu smo gostili dr. Gabriela Kavčiča ter mag. Mojco Belcl Magdič. Tema je bila res aktualna- o identiteti posameznika, ki se v vrvežu vsakdana pogosto izgublja in razvodeni, ter o teoriji spola in kaj ta s seboj sploh prinaša.
V temo nas je najprej uvedel dr. Gabriel Kavčič, sicer tudi zaposlen na Škofijski gimnaziji v Vipavi, zaradi česar mu je delo z mladimi še posebej blizu. Veliko je bilo govora o tem, kako se dandanes posameznikova identiteta rada porazgubi; da imajo socialna omrežja in mnenje okolice (morda) večji vpliv (predvsem) na mlade kot kadarkoli prej in kako krmariti svoje življenje navkljub včasih težjim odločitvam. Zelo se me je dotaknila njegova misel, naj ne obupujemo in »jamramo« nad družbo in svetom, kako sta kdaj nemogoča, temveč naj to vzamemo kot priložnost, da v tem prostoru, tukaj in zdaj, postorimo nekaj dobrega.
Dotaknili smo se tudi teorije spola, o kateri se zadnje čase precej govori, in moram priznati, da je lahko kdaj že lahko rahlo utrujajoča. Vendar me je spet presenetilo, da sem nanjo dobila nov pogled, saj razprava ni bila »ideološko« obarvana, nismo razpravljali, kaj je »prav in kaj ne«, in prvič sem se dejansko poglobila v pomen vseh črk (LGBTQA+). V spominu mi je ostala tudi misel, da niti dve zgodbi nista med seboj enaki, in da tukaj nismo zato, da bi obsojali, temveč, da bi poskušali razumeti.
Drugi del, ki ga je prevzela mag. Mojca Belcl Magdič, pa je temeljil bolj na praktičnih primerih; prebrali smo si nekaj zgodb ter se nato ob njih pogovarjali. Šokiral me je podatek, da je število operacij za spremembo spola v zadnjem desetletju porastlo za več tisoč odstotkov, vendar se kljub temu večini ni izboljšalo psihično stanje- številnim se je kvečjemu poslabšalo. To nam je dalo misliti, da je današnja družba res usmerjena v pretirano potrošnjo, pri čemer pa posameznika dejansko postavlja v ozadje; sicer mu ponudi neko hitro, instant »rešitev«, v zameno za zaslužek od operacije in zdravil. Oseba z operacijo napravi nepovratno spremembo, ki jo nato spremlja še celo življenje.
V mislih mi je ostala zgodba Britanke Sinead Watson, ki se je zaradi osebnih težav odločila, da si bo dala spremeniti spol, saj je to našla kot predlog na internetu, ko je vanj vpisala, da sovraži biti ženska in kaj naj stori. Najbolj žalostno pri vsem je bilo, da je pred postopkom nihče ni vprašal, zakaj se ne počuti dobro v svojem telesu- izvedel bi namreč, da je imela zaradi izrazitih ženskih oblin mnogo neprijetnih izkušenj s pripadniki nasprotnega spola, zaradi česar si je želela, da ne bi bila dekle. Vendar je šla v postopke, ne da bi dejansko kdo preveril, kaj se dogaja v njej.
V nadaljevanju opisuje vse postopke, ki jih je prestala, nihanja razpoloženja zaradi jemanja testosterona ter nazadnje spoznanje, da je naredila napako, in prenehala je s terapijo. Nekatere posledice, kot je globok glas, jo spremljajo še danes. Zdaj je sicer ženska s sicer nekaj moškimi značilnostmi, vendar je njeno pričevanje toliko vredno prav zaradi tega, ker je povedala, da če bi lahko še enkrat izbirala, bi se odločila drugače; vendar takrat ni bilo ob njej nikogar, ki bi jo bil dejansko pripravljen poslušati, kar je lahko tudi sporočilo nam vsem, da ljudje predvsem v najtežjih trenutkih potrebujemo nekoga, ki nam bo zares prisluhnil z iskreno željo pomagati sočloveku.
Večer je hitro minil in mi bo še nekaj časa ostal v spominu, kot verjamem, da tudi ostalim. Zahvalili bi se obema gostoma, saj sta nam res dala »za razmišljat«, a vseeno pustila za seboj pozitivno sporočilo, da ne smemo obupat, tudi, če gredo naša načela kdaj navzkriž s splošnimi, in naj poskusimo storiti najboljše, kar lahko, v času, ki nam je dan.
Več o tej temi v knjigi:
Helen Joyce: Trans: When Ideology Meets Reality
Zapis pripravila: Klara M.
