Meni Zapri

Pridiga, 18.12.2019 – Unizup

ROD IN POTOMSTVO

Danes ob omembi rodu, rodovnosti, mnogi na zahodu zavihajo nosove, kot nekaj kar je navezano na domišljijski, mitološki konstrukt preteklosti. Po nekaterih aktualnih socioloških teorijah naj bi bila navezanost na rod, na kri, temelj nacionalizma oz. celo nacizma, zaradi česar jo je treba zanikati pri koreninah, jo napraviti tabu. Ni pomembno, čigav sem, od kod sem, pomembno je, da sem vključen v aktualno idejno smer iz katere ne izstopam v imenu enakosti. Navezanost na moj rod, mojo rodbino naj bi povzročalo neenakost med nami, neenakost pa naj bi bila vir vsega zla na svetu. Ko bo odpravljena, bomo živeli v prijateljstvu, miru, poštenosti, delavnosti, svobodi. Zlo se, skratka, izkaže kot le strukturni problem, nikakor pa ne vsebinski. Navidez gre za precej krščansko držo, v resnici pa ravno nasprotno, saj je v Kristusu rodovnost res presežena, ni pa izničena, ostaja vključena, ne pa izključena.

Zelo je poudarjena genealogija Kristusa, da je pripadal rodu kralja Davida, ki je pomenil identiteto Izraelcev znotraj njih pa še posebej Judov (Juda je bilo ime enemu od Izraelovih rodov). Posebej je poudarjeno, da je bil Jezus Davidov sin in v prvem berilu v prerokbi Davidova pravična mladika. Ker so bili Izraelci narod popolnoma izročen Bogu brez imena, brez oblike (sam sebe označi le Jaz sem, ki sem), ki pa je  temeljna prisotnost, temeljna gotovost obstoja vsakega človeka, so postali izvoljen narod, narod v katerega središču je bil tempelj, je bil Bog. Po njihovem verovanju je bil največji dokaz povezanosti z Bogom in dokaz njegove bližine, obilno potomstvo in rodovitno ozemlje, kjer so lahko živeli. V središču je bil človek in ker je vsak človek božji dar, je bilo rojstvo slehernega Izraelca velik dogodek. Spomin na svojo družino, kjer se je rodil in vzgajal, je bil izjemnega pomena za osebno identiteto. Gotovo je, da je vsaka rodbinska identiteta v temelju nekaj pozitivnega, celo nujnega, če kot oseba hočeš obstajati. Neovrgljivo naravno dejstvo je, da si rojen v tej ali drugi družini, v tem ali onem narodu. Identiteta lahko postane izključujoča, vendar to ni navezano na njeno bistvo.

Kristus je judovsko identiteto sprejemal in jo poglobil s tem, da jo je razširil na vse človeštvo. Ni govoril o enakosti vseh ljudi pred Bogom, kar bi si lahko kdo mislil, pač pa enakovrednosti; v Božjih očeh je vsak dragocen in cenjen v svoji različnosti.  Enakost iz človeka dela številko in odvzema originalnost ter spoštovanje.  Ko izkušnjo rojstva v družini, narodu, potopimo v Boga s krstom, se na novo rodimo v Duhu, ker smo sprejeti od Boga taki, kot smo in kot taki določeni za vstajenje od mrtvih. Angel je obiskal Marijo v njenem konkretnem rodbinskem okolju in ji sporočil, da bo fizično spočela, kar pomeni da spočetje, rojstvo, navezanost na rod oz. narod konkretno vključi v svojo ekonomijo odrešenja. Kristus Božji sin si torej ne domišlja, da ni rojen od človeške žene, pač pa to rojstvo posveti in ga potegne v božje okolje, božji prostor delovanja. Odreši ga od omejenosti zgolj na en narod, čeprav narod še vedno spoštuje kot identiteto, saj se da Krstiti Janezu Krstniku. Ohrani identiteto, vendar jo poglobi v Boga, jo vrne Bogu, tam, kjer je zašla oz. postala absolutno izključevalna. V božjo identiteto je vključil slehernega človeka, ki to hoče in to živi. Tako sobiva rodovnost, kot temeljna antropološka ter psihološka identiteta in rojstvo v Bogu s krstom, kot Božja identiteta. Božje in človeško se povezuje po zaslugi Božjega utelešenja in ostaja v nas povezano. Iz vsake rodbinske situacije se tako lahko zgodi nekaj božjega ob stiku s Kristusom. Mogoče mi ostaja to izziv za mojo rodbinsko oz. družinsko situacijo; kaj se lahko v Kristusu poglobi? V čeme je razlika pri nas doma, če smo povezani s Kristusom ali ne? Ali lahko sprejemam enakovrednost in hkrati različnost v Bogu?

AMEN.

p. Marjan Kokalj