Meni Zapri

Postna molitev

Angelus (nagovor papeža Frančiška za prvo postno nedeljo)

Na to nedeljo postnega časa nam evangelij govori, da ja Duh po krstu Jezusa v reki Jordanu odvedel Jezusa v puščavo, kjer ga je hudič skušal. Jezus se pripravlja, da začne svoje poslanstvo oznanjevanja Božjega kraljestva in to stori, kakor (pred njim) že Mojzes in Elija v stari zavezi s štiridesetdnevnim postom. Vstopi v »postni čas«.

Na koncu tega posta se pojavi skušnjavec, hudič, ki trikrat poskuša Jezusa spraviti v težave. Prva skušnjava se nanaša na Jezusovo lakoto; hudič mu svetuje: »Če si Božji Sin, reci tem kamnom, naj postanejo kruh.« Izziv. Vendar Jezusov odgovor je jasen: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Sklicuje se na Mojzesa, ko se spominja ljudstva na dolgi poti skozi puščavo, kjer se je naučil, da je njegovo življenje odvisno od Božje besede. Pri drugem poskusu hudič postane bolj pretkan in tudi on navaja Sveto pismo. Strategija je jasna: če imaš veliko zaupanje v Božjo moč, jo torej preizkusi, saj samo Sveto pismo zatrjuje, da mu bodo na pomoč prišli angeli. Tudi v tem primeru se Jezus ne pusti zmesti, kajti kdor veruje, ve, da se Boga ne postavlja na preizkušnjo, ampak se zaupa njegovi dobroti. Na besede  Svetega pisma, ki jih je instrumentalizirano interpretiral hudič, Jezus odgovori z naslednjim navedkom: »Pisano je tudi: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.«

Tretji poskus razodene resnično hudičevo misel: ker prihod nebeškega kraljestva pomeni začetek njegovega poraza, bi hudodelec hotel Jezusa odvrniti od izpolnitve njegovega poslanstva, s tem ko mu ponudi perspektivo političnega mesijanstva. A Jezus zavrne idolatrijo človeške moči in slave in na koncu nažene skušnjavca z besedami: »Poberi se, satan, kajti pisano je: »Gospoda, svojega Boga moli in njemu samemu služi!« In na tej točki k Jezusu, ki je zvest Očetu, pristopijo angeli in mu strežejo.

Kaj nas Jezus želi s tem naučiti? Jezus se ne pogovarja s hudičem. Odgovarja mu z Božjo besedo, ne s svojo besedo. Mnogokrat se začnemo pogovarjati s skušnjavo, se pogovarjati s hudičem: »Da lahko storim to… potem se spovem, potem to, potem ono…« Nikoli se ne pogovarjajte s hudičem! Jezus s hudičem naredi dvoje: ali ga nažene stran ali pa mu odgovori z Božjo besedo. Bodite pazljivi: nikoli se ne pogovarjajte s skušnjavo,  nikoli se ne pogovarjajte s hudičem.

Tudi danes satan vdira v življenje oseb, da bi jih skušal s svojimi mamljivimi predlogi; svoj glas pomeša z mnogimi glasovi, ki hočejo udomačiti vest. Z več strani prihajajo sporočila, ki vabijo, naj se  »pustimo skušati« in doživimo opojnost prekrška. Jezusova izkušnja nas uči, da je skušnjava poskus, da bi namesto Božje poti prehodili alternativne poti, ki nam dajejo občutek samozadostnosti, uživanja življenja, ki je namenjeno samo sebi. A vse to je iluzorno; kaj kmalu se zavemo, da bolj ko se oddaljujemo od Boga, bolj se čutimo nezaščiteni in nemočni pred velikimi eksistencialnimi problemi.

Devica Marija, Mati Njega, ki je kači zdrobil glavo, naj nam pomaga v tem postnem času, a bomo čuječi pred skušnjavami, da ne bomo podlegli nobenemu idolu tega sveta in da bomo sledili Jezusu v boju proti zlu; in tako bomo uspeli biti zmagovalci tudi mi kakor On.

Angelus (nagovor papeža Frančiška za drugo postno nedeljo)

Evangelij današnje druge postne nedelje (prim. Mt 17,1-9) nam predstavi pripoved o Jezusovem spremenjenju. S seboj je vzel Petra, Jakoba ter Janeza in se povzpel na visoko goro, ki je simbol bližine z Bogom, da bi jih odprl za polnejše razumevanje skrivnosti svoje osebe, ker bo moral trpeti, umreti in potem vstati. Jezus jim je namreč že začel govoriti o trpljenju, smrti in vstajenju, ki ga čakajo, toda oni niso mogli sprejeti takšne vizije. Zaradi tega se je, ko so prišli na vrh, Jezus potopil v molitev in se spremenil pred tremi učenci: »Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kot luč« (Mt 17,2).

Preko tega čudovitega dogodka spremenjenja so trije učenci poklicani prepoznati v Jezusu Božjega Sina sijočega v slavi. Tako so napredovali v poznavanju svojega Učitelja in se zavedali, da njegovo človeško obličje ne izraža vse njegove resničnosti. Njihovim očem je bila razodeta nadzemeljska in božanska Jezusova razsežnost. Od zgoraj se je zaslišal glas, ki je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin…, njega poslušajte!« (v. 5). Nebeški Oče je potrdil Jezusovo »umestitev«, tako jo imenujmo, ki jo je že opravil na dan krsta v Jordanu in povabil učence, naj ga poslušajo in hodijo za njim.

Potrebno je poudariti, da je Jezus od skupine dvanajsterih izbral Petra, Jakoba in Janeza, da bi jih popeljal s seboj na goro. Njim je namenil privilegij, da so spremljali spremenjenje. Zakaj je napravil to izbiro? Ker so bolj sveti? Ne. Pa vendar ga je med uro preizkušnje Peter zatajil, dva brata Jakob in Janez pa ga bosta prosila, da bi imela prvi mesti v njegovem kraljestvu (prim. Mt 20,20-23). Vendar pa Jezus ne izbira po naših merilih, ampak po svojem načrtu ljubezni. Jezusova ljubezen nima meril, saj je ljubezen, ki izbira s tem načrtom ljubezni. Gre za zastonjsko, brezpogojno in z (Jezusove) strani svobodno pobudo, torej božansko prijateljstvo, ki ne zahteva nič v zameno za to. Kakor je poklical te tri učence, tako tudi danes kliče nekatere, da bi mu bili blizu in bi lahko pričevali. Biti Jezusove priče je dar, ki si ga nismo prislužili. Čutimo se neprimerne, a se ne moremo umakniti nazaj z izgovorom svoje nesposobnosti.

Nismo bili na gori Tabor, s svojimi očmi nismo videli Jezusovo obličje, ki se je svetilo kot sonce. Pa kljub temu je bila tudi nam izročena Beseda zveličanja, je bila podarjena vera in smo tudi v različnih oblikah okušali veselje srečanja z Jezusom. Tudi nam Jezus pravi: »Vstanite in ne bojte se!« (Mt 17,7). Na tem svetu zaznamovanim s sebičnostjo in pohlepnostjo Božjo luč zatemnjujejo vsakodnevne zaskrbljenosti. Pogosto pravimo: nimam časa za molitev, nisem sposoben opravljati kakšno služenje v župniji, odgovoriti na prošnje drugih… Toda ne smemo pozabiti, da nas je krst, ki smo ga prijeli, napravil za pričevalce in sicer ne iz naših sposobnosti, ampak iz daru Svetega Duha.

V ugodnem času posta naj nam Devica Marija izprosi tisto poslušnost Svetemu Duhu, ki je potrebna, da se odločno odpravimo na pot spreobrnjenja.

Angelus (nagovor papeža Frančiška za tretjo postno nedeljo)

Evangeljski odlomek te nedelje, 3. postne, predstavlja Jezusovo srečanje z neko samarijansko ženo (prim. Jn 4,5-42). On je na poti s svojimi učenci in ustavili so se ob nekem vodnjaku v Samariji.  Judje so imeli Samarijane za heretike in so jih zato zaničevali kot drugorazredne državljane. Jezus je utrujen, žejen je. Prišla je neka žena, da bi zajela vodo in on jo prosi: »Daj mi piti!« (v. 7). Ko je s tem podrl vsako pregrado, je začel dialog, v katerem je razkril tej ženi skrivnost žive vode, to je Svetega Duha, Božjega daru. Saj je, na presenečen ženin odziv Jezus odgovoril: »Če bi poznala Božji dar in vedela, kdo je, ki ti pravi: ‘Daj mi piti’, bi ga ti prosila in dal bi ti žive vode« (v. 10).

V središču tega pogovora je voda. Po eni strani voda kot bistveni element, ki poteši žejo telesa in ohranja življenje. Po drugi strani pa voda, kot simbol božanske milosti, ki daje večno življenje. V svetopisemskem izročilu je Bog vir žive vode, tako se govori v psalmih in prerokih. Oddaljiti se od Njega in od njegove Postave prinaša še hujšo sušo. To je izkušnja Izraelskega ljudstva v puščavi. Na dolgi poti proti svobodi, je presušeno zaradi žeje, ker ni bilo vode, začelo protestirati proti Mojzesu in proti Bogu. Tedaj je po Božji volji Mojzes storil, da je iz neke skale pritekla voda, kot znamenje previdnosti Boga, ki je spremljal svoje ljudstvo in mu dal življenje (2Mz 17,1-7).

Apostol Pavel razlaga to skalo simbolno kot Kristusa. Tako je rekel: »Skala je Kristus«. Še več, kot skrivnostno podobo njegove navzočnosti sredi Božjega ljudstva na poti (prim. 1Kor 10,4). Kristus je namreč Tempelj, iz katerega po videnjih prerokov izvira Sveti Duh, ki očiščuje in daje življenje. Kogar žeja po zveličanju lahko zastonj zajame pri Jezusu in Sveti Duh bo v njem ali v njej postal studenec polnega in večnega življenja. To kar je Jezus storil Samarijanki, je postala resničnost med njegovo veliko nočjo. Iz njegove prebodene strani sta privreli »kri in voda« (Jn 19,34). Kristus, zaklano in vstalo Jagnje je studenec, iz katerega izvira Sveti Duh, ki odpušča grehe in poraja v novo življenje.

Ta dar je tudi vir pričevanja. Tako kot Samarijanka vsak, ki osebno sreča živega Jezusa, čuti potrebo, da to pripoveduje drugim, tako da vsi pridejo do izpovedi, da je Jezus »resnično zveličar sveta« (Jn 4,42), kakor so potem rekli someščani te žene. Tudi mi, ki smo prerojeni v novo življenje po krstu, smo poklicani pričevati življenje in upanje, ki sta v nas. Če naše iskanje in naša žeja najdeta v Kristusu polno potešitev, bomo pokazali, da zveličanje ni v »stvareh« tega sveta, ki na koncu proizvedejo sušo, ampak v Njem, ki nas je ljubil in nas vedno ljubi: v Jezusu našem Zveličarju, v živi vodi, ki nam jo On ponuja.

Sveta Marija naj nam pomaga gojiti željo po Kristusu, izviru žive vode, edinem, ki lahko poteši žejo življenja in ljubezni, ki jo nosimo v srcu.

Angelus (nagovor papeža Frančiška za četrto postno nedeljo)

Evangelij (Jn 9,1-41) pripoveduje zgodbo o sleporojenem, ki mu Jezus omogoči vid. To čudežno znamenje potrjuje trditev, ko Jezus pravi o sebi: »Jaz sem luč sveta« (v. 5), luč, ki razsvetljuje našo temo. Tako Jezus. Razsvetljenje opravi na dveh ravneh: na telesni in duhovni. Slepi najprej prejme vid oči in je potem priveden do vere v »Sina Človekovega« (35), to je v Jezusa. To je en cel proces. Danes bi bilo lepo, da bi vsi vzeli Janezov evangelij 9. poglavje in prebrali ta odlomek. Zelo lep je in nam bo dobro delo brati ga še enkrat ali dvakrat. Čudeži, ki jih dela, niso spektakularni dogodki, ampak imajo za namen privesti do vere po poti notranje preobrazbe.

Učitelji postave, ki so bili tam, ena skupina, trmoglavo ne dopuščajo čudeža in zastavljajo ozdravljenemu človeku zvita vprašanja. On pa jih odpravi z močjo resničnosti: »Eno vem: bil sem slep in zdaj vidim« (v. 25). Med nezaupanjem in sovražnostjo teh, ki ga obdajajo in nejeverno sprašujejo, opravi pot, ki ga postopno pripelje do odkritja identitete tistega, ki mu je odprl oči, in do izpovedi vere vanj. Najprej ga ima za preroka (v. 17); potem ga prizna za nekoga, ki prihaja od Boga (vv. 36-38), nazadnje ga prizna za Mesijo. Razumel je, da je Jezus s tem, ko mu je dal vid, »razodel Božja dela« (v. 3).

O da bi tudi mi mogli doživeti to izkustvo! On, ki je bil slep, z lučjo vere odkrije svojo novo identiteto. Odslej je »nova stvaritev«, sposobna videti v novi luči svoje življenje in svet, ki ga obdaja, ker je vstopil v občestvo s Kristusom, vstopil je v drugačno razsežnost. Ni več berač, izrinjen na rob družbe; ni več suženj slepote in predsodkov. Njegova pot razsvetljenja je metafora za pot osvoboditve od greha, na katero smo poklicani. Greh je kot temen pajčolan, ki pokriva naš obraz in nam onemogoča, da bi jasno videli sebe in svet. Gospodovo odpuščanje odvzame to pregrinjalo sence in teme in nam vrača novo luč. Post, ki ga preživljamo, naj bo primeren in dragocen čas, da se približano Gospodu, ga prosimo za usmiljenje na različne načine, ki nam jih ponuja mati Cerkev.

Ozdravljeni slepi, ki zdaj vidi tako s telesnimi kot dušnimi očmi, je podoba slehernega krščenega, ki je potopljen v milost, iztrgan iz teme in postavljen v luč vere. Vendar pa ni dovolj prejeti luč, treba je postati luč. Vsak od nas je poklican, da sprejme božansko luč, da jo potem razodeva z vsem svojim življenjem. Prvi kristjani, teologi prvih stoletij so rekli, da je skupnost kristjanov, torej Cerkev, »skrivnost lune«, ker daje luč, a ne svoje luči, ampak luč, ki jo prijema od Kristusa. Tudi mi moramo biti »skrivnost lune«. Dajati luč, ki jo prijemamo od Sonca, to je od Kristusa. Na to nas danes spominja sv. Pavel: »Živite kot otroci luči, kajti sad luči je v vsakršni dobroti, pravičnosti in resnici« (Ef 5,8-9). Seme novega življenja, zasejano v nas pri krstu, je kakor iskra iz ognja, ki najprej očisti nas, ko izžge zlo, ki ga imamo v srcu, potem pa nam omogoči, da svetimo in razsvetljujemo z Jezusovo lučjo.

Sveta Marija naj nam pomaga, da bomo posnemali slepega človeka iz evangelija, da bomo lahko obliti z lučjo Kristusa in se bomo napotili z njim po poti zveličanja.

Angelus (nagovor papeža Frančiška za peto postno nedeljo)

Evangelij te pete postne nedelje je pripoved o obuditvi Lazarja od mrtvih (prim. Jn 11,1-45).

Lazar je bil Martin in Marijin brat; bili so Jezusovi dobri prijatelji. Ko je prišel v Betanijo, je bil Lazar mrtev že štiri dni. Marta teče Učitelju naproti in mu reče: »Gospod, ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne umrl« (v. 21). Jezus ji odgovori: »Tvoj brat bo vstal« (v. 23), in doda: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo žível, tudi če umre« (v. 25). Jezus se pokaže kot gospodar življenja, torej kot tisti, ki je sposoben dati življenje tudi po smrti. Potem pridejo še Marija in drugi, vsi objokani, in tedaj je Jezusa – pravi evangelij – »do srca ganilo … in se je zjokal« (vv. 33.35). S tem vznemirjenjem v srcu gre h grobu, se zahvali Očetu, ki ga vedno usliši, naroči odpreti grob in glasno zakliče: »Lazar, pridi ven!« (v. 42). In Lazar pride ven, »noge in roke je imel povezane s povôji in njegov obraz je bil ovit s prtom« (v. 44).

Tu se z roko dotikamo dejstva, da je Bog življenje in da daje življenje, a si naloži na rame dramo smrti. Jezus bi se lahko izognil smrti prijatelja Lazarja, a si je hotel prisvojiti našo bolečino ob smrti najdražjih, predvsem pa je hotel pokazati, kako je Bog gospodar tudi nad smrtjo. V tem evangeljskem odlomku vidimo, da se človekova vera in vsemogočnost Božje ljubezni iščeta in slednjič najdeta. Je kot dvojna cesta: človekova vera in vsemogočnost ljubezni Boga, ki se iščeta in na koncu se srečata. To vidimo v kriku Marte in Marije in z njim tudi vseh nas: »Ko bi bil ti tukaj! …« In Božji odgovor ni neki izrek. Odgovor Boga na problem smrti je Jezus: »Jaz sem vstajenje in življenje … Verujte! Sredi joka še naprej verujte, čeprav je smrt navidez zmagala. Odstranite kamen s svojega srca! Pustite Božji Besedi, da prinese življenje tja, kjer je smrt!«

Tudi danes nam Jezus ponavlja: »Odstranite kamen!« Bog nas ni ustvaril za grob, ustvaril nas je za življenje, lepo, dobro, veselo. Toda »smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti« (Mdr 2,24), pravi Knjiga modrosti, in Jezus nas je prišel osvobodit iz njenih vezi.

Poklicani smo torej, da odstranimo kamne vsega, kar diši po smrti: naprimer hinavščino, s katero živimo vero, saj je smrt; uničujočo kritiko drugih, saj je smrt; žalitev, obrekovanje, saj je smrt; izrivanje ubogega na rob družbe, saj je smrt. Gospod nas prosi, naj odstranimo te kamne s srca, in življenje bo spet zacvetelo okrog nas. Kristus živi, in kdor ga sprejme in se ga oklene, vstopi v stik z življenjem. Brez Kristusa ali zunaj Kristusa ne samo, da ni življenja, ampak tam pademo v smrt.

Lazarjeva obuditev je tudi znamenje prerojenja, ki se za vernika zgodi v krstu, ko se v polnosti vključi v Kristusovo velikonočno skrivnost. Po delovanju in moči Svetega Duha je kristjan človek, ki hodi skozi življenje kot nova stvaritev: stvaritev za življenje in ki gre proti življenju.

Naj nam Devica Marija pomaga, da bomo sočutni kakor njen sin Jezus, ki je našo bolečino vzel za svojo. Vsak od nas naj bo bližnji preizkušanim, naj zanje postane odsev Božje ljubezni in nežnosti, saj Bog rešuje iz smrti in prinaša zmago življenju.

Nagovor papeža Frančiška pri maši na Cvetno nedeljo

Jezus »se je izničil, podobo hlapca je vzel nase« (Flp 2,7). Pustimo, da nas te besede vpeljejo v svete dneve, v katerih Božja beseda kot z refrenom kaže Jezusa kot služabnika: na veliki četrtek je služabnik, ki učencem umiva noge; na veliki petek je prikazan kot trpeči in zmagoviti služabnik (prim. Iz 52,13); in že jutri Izaija prerokuje o njem: »Glej, moj služabnik, ki ga podpiram« (Iz 42,1). Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. Navadno mislimo, da mi služimo Bogu. Ne. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog.

Toda – se pojavi vprašanje – kako pa nam je Gospod služil? Tako, da je za nas dal življenje. Dragi smo mu in drago smo ga stali. Sv. Angela Folinjska je pričevala, da je slišala od Jezusa te besede: »Nisem te ljubil za šalo.« Njegova ljubezen ga je privedla do tega, da se je žrtvoval za nas, da je nase naložil vse naše zlo. Ob tem obstanemo zaprepadeni: Bog nas je rešil tako, da je pustil, da se naše zlo razbesni nad njim. Ne da bi trenil, samo s ponižnostjo, potrpljenjem in pokorščino služabnika, izključno le z močjo ljubezni. In Oče je podprl Jezusovo služenje: ni odvrnil zla, ki se je zgrnilo nanj, ampak je podprl njegovo trpljenje, da bi bilo naše zlo premagano samo z dobrim, da bi ga do dna prežela samo ljubezen. Vse do dna.

Gospod je v svojem služenju nam šel tako daleč, da je izkusil nekaj, kar je za tistega, ki ljubi, najbolj boleče: izdajstvo in zapuščenost.

Izdajstvo. Jezus je prenesel izdajstvo učenca, ki ga je prodal, in učenca, ki ga je zatajil. Izdali so ga ljudje, ki so mu klicali »hozana«, potem pa kričali: »Križaj ga!« (Mt 27,22). Izdala ga je verska institucija, ki ga je krivično obsodila, in politična institucija, ki si je umila roke. Pomislimo na male ali velike izdaje, ki smo jih doživeli v življenju. Grozno je, ko odkrijemo, da je bilo zaupanje, na katero smo se zanesli, izigrano. V globini srca se porodi takšno razočaranje, da je videti, kakor da življenje izgubi smisel. To se nam zgodi, ker smo rojeni, da bi bili ljubljeni in da bi ljubili; in nekaj najbolj bolečega je, če nas izda tisti, ki nam je obljubil, da nam bo zvest in blizu. Niti predstavljati si ne moremo, kako je bilo to boleče za Boga, ki je ljubezen.

Poglejmo v globino. Če smo iskreni sami s seboj, bomo videli svoje nezvestobe. Koliko pretvarjanja, hinavščine in dvoličnosti! Koliko izdanih dobrih namenov! Koliko neizpolnjenih obljub! Koliko izpuhtelih dobrih namenov! Gospod pozna naše srce bolje kakor mi, ve, kako šibki smo in nestanovitni, kolikokrat pademo, kako naporno nam je vstati in kako težko se nam zacelijo neke rane. In kaj je storil, da bi nam prišel naproti, da bi nam služil? To, kar je rekel po preroku: »Jaz jih bom ozdravil njihove nezvestobe, z vsem srcem jih bom ljubil« (Oz 14,5). Ozdravil nas je tako, da je nase naložil naše nezvestobe, nam odvzel naša izdajstva. Tako nam ni treba obupovati v strahu, da ne bi zmogli, ampak lahko dvignemo pogled h Križanemu, prejmemo njegov objem in rečemo: »Glej, tam je moja nezvestoba, ti, Jezus, si jo vzel. Odpri mi roke, služi mi s svojo ljubeznijo, še naprej me podpiraj … Potem grem lahko naprej!«

Zapuščenost. V današnjem evangeliju na križu Jezus reče en stavek, samo en stavek: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46). To je močan stavek. Jezus je trpel, ker so ga zapustili njegovi, ki so zbežali. Ostal pa mu je Oče. Zdaj, v breznu samote, ga prvič kliče s splošnim imenom »Bog«. In zakriči mu »z močnim glasom« svoj srce parajoči »zakaj«. »Zakaj si me tudi ti zapustil?« V resnici so to besede enega od psalmov (prim. Ps 22,2). Povedo nam, da je Jezus v molitvi prenašal celo najbolj skrajno razočaranje. Ostaja pa dejstvo, da ga je izkusil. Izkusil je največjo zapuščenost, o kateri poročajo evangeliji, ko navajajo njegove izvirne besede.

Zakaj vse to? Še enkrat: za nas, da nam služi. Kajti kadar se čutimo stisnjene v kot, ko se znajdemo v slepi ulici brez luči in izhoda, ko se zdi, da celo Bog ne odgovarja, se spomnimo, da nismo sami. Jezus je izkusil popolno zapuščenost, nekaj, kar mu je bilo povsem tuje, da bi bil v vsem solidaren z nami. To je storil zame, zate, za vse nas, to je storil, da nam pove: »Ne boj se, nisi sam. Izkusil sem vse tvoje razočaranje, da bom vedno ob tebi.« Glejte, do kod nam je služil Jezus, da je stopil v prepad našega najgrozovitejšega trpljenja, vse do izdajstva in zapuščenosti. Danes, v drami pandemije, vpričo tolikerih gotovosti, ki se razkrajajo, vpričo tolikih pričakovanj, ki se izjalovijo, v občutju zapuščenosti, ki stiska srce, Jezus govori slehernemu: »Korajža velja: odpri srce za mojo ljubezen. Občutil boš tolažbo Boga, ki te podpira.«

Dragi bratje in sestre, kaj lahko naredimo vpričo Boga, ki nam je šel tako daleč v služenju, da je izkusil izdajstvo in zapuščenost? Lahko ne izdamo njega, za katerega smo bili ustvarjeni, lahko ne zapustimo tega, kar šteje. Na svetu smo, da bi ljubili njega in bližnje. Vse ostalo mine, to pa ostane. Drama, ki jo preživljamo v tem času, nas sili, da vzamemo zares to, kar je resno, da se ne izgubljamo v malovrednih stvareh; da ponovno odkrijemo, da nam življenje ne služi, če ne služimo. Kajti življenje se meri po ljubezni. V teh svetih dneh smo doma pred Križanim – glejte, glejte Križanega, ki je mera Božje ljubezni do nas. Pred Bogom, ki nam služi tako, da da za nas življenje, prosimo za milost, ko gledamo Križanega, da bi živeli za služenje. Skušajmo priti v stik s tistim, ki trpi, ki je sam in v pomanjkanju. Ne mislimo samo na tisto, kar nam manjka, ampak mislimo na dobro, ki ga lahko naredimo.

Glej, moj služabnik, ki ga podpiram. Oče, ki je podpiral Jezusa v trpljenju, opogumlja tudi nas pri služenju. Gotovo, ljubiti, moliti, odpuščati, skrbeti za druge tako v družini kot v družbi, vse to lahko stane. Lahko je videti kot križev pot. Toda pot služenja je zmagovita pot, ki nas je rešila in ki nam rešuje življenje. To bi rad povedal posebej mladim, na ta dan, ki je že 35 let posvečen prav njim. Dragi prijatelji, poglejte na resnične junake, ki v teh dneh prihajajo na dan: niso tisti, ki imajo popularnost, denar in uspeh, ampak tisti, ki dajejo sebe, da služijo drugim. Počutite se poklicani, da zastavite življenje. Ne bojte se ga zapraviti za Boga in za bližnje, zaslužili si ga boste. Kajti življenje je dar, ki ga prejmemo, ko se dajemo. In ker je največje veselje reči »da« ljubezni, in to brez »če« in »ampak«. Kakor je to storil Jezus za nas.