Pogreb papeža Frančiška bo 26. aprila ob 10. uri na Trgu svetega Petra

»Božje usmiljenje je naša osvoboditev in naša sreča. Živimo od usmiljenja in ne moremo si privoščiti, da bi bili brez usmiljenja: to je zrak, ki ga dihamo. Preveč smo ubogi, da bi postavljali pogoje – moramo odpuščati, ker potrebujemo odpuščanje.«

Če obstaja eno sporočilo, ki je najbolj zaznamovalo pontifikat papeža Frančiška, je to prav klic k usmiljenju. To sporočilo bo ostalo z nami. Papež nas je danes zjutraj nenadoma zapustil, potem ko je z osrednje lože bazilike svetega Petra na velikonočno nedeljo podelil svoj zadnji blagoslov Urbi et orbi, nato pa se še zadnjič podal med vernike, da jih je blagoslovil in se poslovil.

Prvi papež iz Argentine v zgodovini Cerkve je obravnaval številne teme – pozornost do ubogih, bratstvo, skrb za skupni dom, neomajno zavračanje vojne –, toda srce njegovega sporočila je bil vedno evangeljski poziv k usmiljenju. Usmiljenje kot Božja bližina in nežnost do vseh, ki potrebujejo Njegovo pomoč. Usmiljenje kot »zrak, ki ga dihamo«. Brez tega ne moremo živeti.

Celoten pontifikat Jorgeja Maria Bergoglia je bil prežet z duhom usmiljenja – s samim bistvom krščanskega oznanila. Že pri svojem prvem Angelusu, 17. marca 2013, ki ga je vodil z okna papeškega stanovanja, v katerem nikoli ni živel, je poudaril pomen usmiljenja. Takrat je spomnil na starejšo gospo, ki mu je v spovednici kot mlademu pomožnemu škofu v Buenos Airesu dejala: »Gospod odpušča vse … Če Gospod ne bi odpuščal vsega, sveta ne bi bilo.«

Papež Frančišek ni spreminjal nauka dveh tisočletij, toda s tem, ko je usmiljenje znova postavil v središče cerkvenega oznanila, je spremenil podobo Cerkve, kot so jo poznali mnogi. Poudarjal je njen materinski obraz – obraz, ki se skloni k ranjenim, grešnikom, zapuščenim. Cerkev, ki naredi prvi korak, tako kot Jezus v Jerihi, ko se je brez vsakršnih pogojev povabil na dom Zaheja. Prav zato, ker se je čutil sprejetega in ljubljenega, je Zahej v tistem pogledu spoznal svojo grešnost – in se spremenil.

Tako kot pred dva tisoč leti niso razumeli Učiteljeve geste do cestninarja, tudi v zadnjih letih mnogi niso sprejeli papeževih izrazov bližine do tistih, ki so jih pogosto označevali kot »nespodobne« in grešnike. A ravno v tem je bilo srce njegovega oznanila. V prvi homiliji, ki jo je daroval kot papež pri maši z ljudstvom v cerkvi sv. Ane, je dejal:

»Koliko izmed nas si morda zasluži obsodbo! In to upravičeno! Toda On odpušča! Kako? Z usmiljenjem, ki ne izbriše greha: izbriše ga samo Božje odpuščanje, usmiljenje pa gre še dlje. To je kakor nebo: ponoči vidimo nešteto zvezd, toda ko posije sonce, jih preprosto ne vidimo več. Takšno je Božje usmiljenje – svetloba, ki vse prežari. Bog ne odpušča z dekretom, ampak z božanjem.«

Kot 266. Petrov naslednik je svetu pokazal obraz Cerkve, ki je blizu, sočutna, nežna. Cerkev, ki si drzne iti do obrobnih in objame vsakega človeka – tudi če tvega nerazumevanje in kritiko. »Raje imam Cerkev, ki je potolčena, ranjena in umazana, ker je šla na ulice,« je zapisal v Evangelii gaudium, »kot pa Cerkev, ki je bolna zaradi zaprtosti vase, zaradi varnosti, v katero se je ujela.«

Papež Frančišek ni zaupal strategijam, ampak usmiljenju. Ne v človeške izračune in marketing, temveč v Božjo bližino. V zadnjih trenutkih svojega pontifikata – negiben na invalidskem vozičku – je še vedno pričeval svetu o usmiljenem Bogu, ki je zvest, ki ljubi in ostaja blizu.

Od prve molitve za migrante v Lampedusi do zadnjega blagoslova iz lože bazilike – papež Frančišek je ostal papež usmiljenja. In prav to bo ostalo.

Povzeto po: radioVatican