Člani medicinske skupine smo se v tednu pred božičnimi prazniki še zadnjič sestali na našem srečanju. Že drugič je bila tema poletna humanitarna odprava naših UNIZUP-ovcev v Indijo, vendar so jo tokrat Pija, Niko in Simona predstavili malo drugače, skozi medicinska očala.
Njihova pot se je sprva pričela v Kalkuti, kjer so obiskali center za prizadete ter umirajoče reda misijonark ljubezni, ki ga je ustanovila mati Terezija. V Kalkuti so nekaj dni preživeli kot prostovoljci, pomagali so pri oskrbi najrevnejših, pa ne le z medicinskega vidika; cilj centra je namreč celostna pomoč in vztrajanje ob bolnem ali umirajočem ter povrnitev osnovnega človeškega dostojanstva. Ti ljudje bi namreč drugače ostali na ulicah, tako pa jim center omogoča, da morda zadnje tedne (nekaterim se stanje tudi izboljša) preživijo kot ljudje s sočlovekom ob sebi. V mislih so mi ostale predvsem Pijine besede, ko je opisovala njihovo delo – z bolniki so se pogovarjali, smejali, jim pomagali pri hranjenju, jih česali, skrbeli za higieno, jim brali itd. Ko se je kdo izmed sprejetih počutil boljše, je poskušal prispevati svoj delež k delovanju Centra, s tem, da je vsaj pospravil svojo posteljo ali pomagal pri zlaganju oblačil. Misliti mi je dalo, koliko prostovoljcev gre tja iz celega sveta (hkrati je bila tam tudi ekipa okoli dvestotih Špancev), z nesebičnim namenom, da z veliko ljubeznijo počnejo majhne stvari – ki so v bistvu velike.
Po nekaj dneh dela, molitve in spoznavanja Kalkute (niso namreč želeli gostiti rezistentnih mikrobov , kajne, Simona?😊) je naša ekipa obiskala še šolo Luč upanja Piali (Piali Ashar Alo) v bližini Kalkute, kjer deluje Slovenka Mojca Gayen skupaj z možem Anupom. Šola je namenjena predvsem revnim otrokom, da pridobijo izobrazbo in se rešijo iz začaranega kroga revščine; ker pa pogrešajo znanje zdravstvene vzgoje med mladimi, so naši medicinci pripravili nekaj delavnic zanje na temo higiene, odraščanja, zdravega načina življenja in prve pomoči.
Po nekaj dneh jih je pot vodila dalje, na severovzhod Indije, pokrajino Meghalaya, kamor so se odpravili z letalom. Tam so se njihove poti razdelile; nekateri so opravljali tehnična dela, medicinski del ekipe pa se je prav tako razpršil – Niko je bil razporejen skupaj s Primožem na točko Zero point, kjer je za 10 dni postal »dr. Niko«, opravljal je preventivne preglede v tamkajšnji ambulanti, pomagal, kjer je lahko; Žan in Aljaž pa sta bila razporejena na šolo za gluhoneme in slepe otroke. Niko se je pri svojem delu prvič soočil tudi s tem, kako pomagati ljudem s tistim, kar imaš pač na voljo; indijske ambulante so namreč nemalokrat opremljene z enim merilcem tlaka (ročnim), stetoskopom, če imaš srečo, tudi termometrom, pa s kisikom na cevke. Podobno je z zdravili – odmerjenih ti jih je nič več in nič manj kot toliko, kot jih res potrebuješ, zanje pa je potrebno tudi plačati. Nezavidljive razmere, po katerih lahko upravičeno ceniš »luksuz«, ki je vsaj večjemu delu razvitega sveta na voljo.
Simona in Pija sta medtem ostali v majhnem vaškem dispanzerju ob srednji šoli, kjer sta pomagali sr. Consolati (reda MSMHC) v ambulanti, predvsem pa so ju prosili za izvajalnje delavnic za šolarje, najstnike – o higieni, zdravju, spolni vzgoji, ženskem ciklu itd. Ker pa je Indija polna presenečenj, so se jima po opravljenih delavnicah zahvalili ter dejali, da ju ne potrebujejo več; pa sta na srečo imeli v mislih plan B ter se za teden dni odpravili v Holy Cross Health center. Tam sta spoznali drugi vidik indijskega zdravstvenega sistema, saj je šlo neke vrste za 24h urgenco in dnevni hospital.
Preseneča, kako so mladi naših let zaradi razmer tamkaj primorani v zgodnejšo samostojnost, tudi pri delu, saj nimajo niti kadra niti kapacitet (sploh na podeželju) za vsem dostopno in kvalitetno zdravstveno oskrbo. V zadnjih letih se situacija še nekoliko zaostruje, saj država prepoveduje delovanje misijonarjev, ki niso doktorji medicine, na zdravstvenem področju; ti pa s pomočjo medicinskih sester gredo ravno tja, kjer slednje primanjkuje.
Razmeram navkljub se najdejo požrtvovalni posamezniki, ki so pripravljeni dati svoje življenje na razpolago tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. Eden izmed takih je bil 25- letni zdravnik Leander, ki je v hospitalu Holly Cross delal večino časa sam; njegov delovni teden zajema vse dni v tednu 24h dnevno. Tam tudi biva, spi. Občasno pa ima tudi kakšen dan ali uro prosto. Povedal je, da je zelo hvaležen za medicinskih sester, od katerih se je tukaj naučil res veliko; po letu dni delovnih izkušenj pa je njegov vsakdan tako že mnogo lažji, kot je bil sprva. V kratkem, a simpatičnem posnetku nas je opogumil, da so vsi začetki težki in da je bilo tudi pri njemu tako; vendar, če bomo vztrajali, bomo iz dneva v dan boljši zdravniki, z željo, da bi pomagali ljudem s tistim, kar imamo na voljo.
Zadnja postaja medicincev je bila katoliška bolnišnica Nazareth v mestu Shillong, kjer so naši preživeli zadnji dan, vsak v svoji ambulanti. Po besedah vseh je bila praksa tam izvrstna in bi z veseljem ostali še dlje, vendar je bilo že za nekaj dobro, da so spoznali vse ravni indijskega zdravstvenega sistema in na njih tudi prispevali – od ambulant ob šolskih centrih do vaških ambulant in bolnišnic.
Skratka, večer je (pre)hitro minil in ko smo pogledali na uro, je bilo že krepko preko desete. Zaključili so z mislijo, da so z odpravo nenazadnje »pripravili teren« za morebitne nove skupine, njihova lastna indijska izkušnja pa jim bo za vselej ostala v spominu.
Klara M.
