Poslanica svetega očeta za post 2026
Poslušanje in post. Post kot čas spreobrnjenja

Dragi bratje in sestre!
Post je čas, v katerem nas Cerkev z materinsko skrbjo vabi, naj Božjo skrivnost ponovno postavimo v središče svojega življenja, da bi naša vera ponovno našla zagon in se srce ne bi izgubljalo sredi nemira in raztresenosti vsakdanjega življenja.

Vsaka pot spreobrnjenja se začne takrat, ko dovolimo, da nas Beseda doseže in jo sprejmemo s poslušnostjo duha. Obstaja torej povezava med darom Božje Besede, prostorom gostoljubnosti, ki ji ga ponudimo, in preobrazbo, ki jo izvrši. Zaradi tega postna pot postane ugodna priložnost, da prisluhnemo Božjemu glasu in obnovimo odločitev, da bomo sledili Kristusu, z njim prehodili pot, ki se vzpenja v Jeruzalem, kjer se izpolni skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja.

Poslušati 
Letos bi rad najprej opozoril na pomembnost dajanja prostora Besedi s poslušanjem, saj je pripravljenost poslušati prvi znak želje po vstopu v odnos z drugim.

Bog sam, ki se je razodel Mojzesu iz gorečega grma, kaže, da je poslušanje odločilna poteza njegovega bitja: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpitje« (2 Mz 3,7). Poslušanje vpitja zatiranega je začetek zgodovine osvoboditve, v katero Gospod vključi tudi Mojzesa in ga pošlje, da odpre pot odrešenja za njegove otroke, ki so bili vrženi v suženjstvo.

Bog je Bog, ki se vključi, ki nas tudi danes doseže s svojimi mislimi, zaradi katerih vztrepeta njegovo srce. Zato nas poslušanje Besede v bogoslužju vzgaja za bolj resnično poslušanje stvarnosti. Med številnimi glasovi, ki prepredajo naše osebno in družbeno življenje, nas Sveto pismo usposablja, da prepoznamo glas, ki se dviga iz trpljenja in krivice, da ne ostane brez odgovora. Vstop v to notranjo pripravljenost za sprejemljivost pomeni, da se danes pustimo Bogu učiti poslušati, kot posluša On, tako da prepoznamo, da »stanje ubogih prestavlja klic, ki v zgodovini človeštva nenehno postavlja vprašanja našemu življenju, našim družbam, političnim in gospodarskim sistemom, in ne nazadnje tudi Cerkvi.«[1]

Postiti se 
Če je postni čas čas poslušanja, je post konkretna praksa, ki nas pripravlja na sprejem Božje Besede. Zdržnost od hrane je namreč starodavna in na poti spreobrnjenja nenadomestljiva asketska vaja. Ravno zaradi tega, ker vključuje telo, bolj očitno pokaže, česa smo »lačni« in kar imamo za bistveno za naše preživljanje. Zato služi razločevanju in urejanju naših »apetitov«, ohranja budno našo lakoto in žejo po pravičnosti, ko jo odteguje vdanosti v usodo in jo uči, da postne molitev in odgovornost do bližnjih.

Sveti Avguštin nam z duhovno prodornostjo omogoči, da zaslutimo napetost med sedanjostjo in prihodnjo izpolnitvijo, ki gre skozi to varstvo srca, ko pripomni: »V času zemeljskega življenja ljudem pripada, da so lačni in žejni pravičnosti, potešitev pa pripada drugemu življenju. Angeli se sitijo s tem kruhom, s to jedjo. Ljudje pa so ga lačni, vsi se v hrepenenju stegujejo po njem. To stegovanje v hrepenenju širi dušo, povečuje njeno sposobnost.«[2] V tem smislu razumljen post nam ne omogoči samo discipliniranje želja, njihovo očiščenje in osvoboditev, temveč tudi njeno širitev, tako da se obrača k Bogu in se usmerja k delu za dobro.

Da pa bi post ohranil svojo evangeljsko resnico in se izognil skušnjavi, da bi srce postalo ošabno, ga moramo vedno živeti v veri in ponižnosti. Zahteva, da ostanemo zakoreninjeni v občestvu z Gospodom, kajti »kdor se ne zna hraniti z Božjo Besedo, se ne posti zares.«[3] Kot vidno znamenje naše notranje zavezanosti, da se s pomočjo milosti izognemo grehu in zlu, mora post vključevati tudi druge oblike odrekanja, ki so namenjene temu, da nam pomagajo doseči treznejši način življenja, saj »samo strogost naredi krščansko življenje pristno.«[4]

Zato vas želim povabiti k zelo konkretni in pogosto malo cenjeni obliki zdržnosti: k zdržnosti od besed, ki prizadenejo in ranijo naše bližnje. Začnimo razoroževati naš govor, odpovejmo se ostrim besedam, prenagljenim sodbam, slabemu govorjenju o tistem, ki je odsoten in se ne more braniti, obrekovanju. Raje si prizadevajmo, da se bomo naučili tehtati besede in gojiti prijaznost: v družini, med prijatelji, na delovnem mestu, na družbenih omrežjih, v političnih razpravah, v medijih, v krščanskih skupnostih. Tako bodo številne sovražne besede prepustile prostor besedam upanja in miru.

Skupaj 
Končno post opozori na skupnostno razsežnost poslušanja besede in postenja. Tudi Sveto pismo poudarja na številne načine ta vidik. Na primer ko v Nehemijevi knjigi pripoveduje, da se je ljudstvo zbralo, da bi poslušali javno branje knjige Postave in se s postenjem pripravilo na izpoved vere in na češčenje, tako da bi obnovilo zavezo z Bogom (prim. Neh 9,1-3).

Prav tako so naše župnije, družine, cerkvene skupine in redovne skupnosti poklicane, da se v postu podajo na skupno pot, na kateri naj poslušanje Božje Besede, kakor tudi krika ubogih in zemlje, postane oblika skupnega življenja in post naj podpira pristno kesanje. Na tem obzorju spreobrnjenje ne zadeva samo vesti posameznika, ampak tudi slog naših odnosov, kakovost dialoga, sposobnost, da se pustimo izzvati stvarnosti in prepoznamo to, kar v resnici usmerja hrepenenje, bodisi v naših cerkvenih skupnostih, bodisi v človeštvu, ki je žejno pravičnosti in sprave.

Predragi, prosimo za milost takšnega posta, ki bo naše uho naredil bolj pozorno za Boga in za zadnje. Prosimo za moč posta, ki bo prežel tudi jezik, da se bodo zmanjšale besede, ki ranijo, in rastel prostor za glas drugega. In prizadevajmo si, da bodo naše skupnosti postale kraji, kjer bo krik trpečega sprejet in bo poslušanje rodilo poti osvoboditve in nas naredilo bolj pripravljene in prizadevne v sodelovanju pri graditvi civilizacije ljubezni.

Iz srca blagoslavljam vse vas in vašo postno pot.
Vatikan, 5. februarja 2026, god sv. Agate, device in mučenke.
LEON PP. XIV.

[1] Apostolska spodbuda Dilexi te (4. oktobra 2025), 9.
[2] Sv. Avguštin, Koristnost posta, 1, 1.
[3] Benedikt XVI., Kateheza (9. marca 2011).
[4] Sv. Pavel VI., Kateheza (8. februarja 1978).