ADVENTNO TVEGANJE

Jokamo, skrbi nas, v stiski smo, lačni smo. Še posebej ob prazničnih časih, kot je adventni. V nas je nekje gotovo praznina, lakota po resnici, po miru, po globokem dojemanju in razumevanju stvari znanosti, vere, praktičnega življenja, lakota po ljubezni, po priznanju, po uspehu, po pozornosti, po spoštovanju. Lačni smo kruha oz. hrane, ki bi trajala večno. Mogoče kdaj ne slišimo preveč v globino in mislimo bolj na fizični, telesni kruh oz. jed ali zgolj čustvene potrebe, ki pa spominjajo na nekaj globljega.

Hrana po kateri dejansko hrepenimo, je bolj neoprijemljiva kot oprijemljiva, je bolj dar kot da bi si jo sami pripravili. Taka hrana rabi odprto srce, odprtega duha.

Nikoli ne bom uspel čisto sam ali sama poskrbeti za kruh, za gostijo, kjer bi mi ne manjkalo ničesar več, kjer bi se čutil ali čutila popoln popolna in sprejet. Potrebujem druge, potrebujem tistega, ki edini do dna pozna človeške stiske in potrebe. Potrebujem tveganje. Potrebujem zavezo s Kristusom, da bi mu lahko v polnosti služil in tako uspel uresničiti sanje po svetu miru, svobode, polnih dni. Za samega je to sicer preveliko breme. Zavežemo se mu po krstu in ostalih zakramentih.

Bodimo malo bolj konkretni, kako potrebujemo druge, ki so naša hrana že na vsakdanji ravni: Če želim dobro narediti izpit, potrebujem izpraševalca, nekoga ki se trudi, da bi dal vrednost mojemu znanju; če želim rasti v ljubezni s punco ali fantom, moram dobiti odziv v ljubezni; vsak tak odziv je dejansko tveganje; če želim splezati na goro, rabim vrh te gore; če želim oznanjati evangelij, rabim poslušalce. Nekaj ali nekdo je med nami, ki nas žene v ta srečanja, daje navdihe, ideje, iskro življenja. Naši človeški odnosi ali poskusi vedno ne uspejo, ker nismo vedno vztrajni, z Njim pa ne morejo drugače, kot uspeti, saj nas pozna do dna. Zanj smo vedno veliki, četudi se počutimo strašno majhni in nepomembni.

V adventu se je dobro še bolj pogumno podati v to avanturo k drugemu skupaj s Kristusom, s tem, da si upamo pristopiti taki, kot smo, kjer smo in jesti kruh življenja z odprtim srcem. Ne bojmo se ljudi, ne bojmo se samega sebe, ne bojmo se smrti, čeprav je v nas pred njo naravni strah.

Zbrali smo se tukaj, da bi skupaj prejeli, zaužili hrano močnih, božjo hrano, ki daje življenje in po maši z novim pogumom poskusili bolj izstopiti iz sebe ven k drugemu. Verujmo v ta kruh, zaupajmo Kristusu, da bi nas lahko spreminjal in spremenil.

God sv. Barbare je danes. Po izročilu je bila zaprta v grajski stolp, ker je sledila glasu Boga. Ta stolp je postal njena molilnica, njena svoboda, ker božja moč gre preko zidov in vseh človeških ovir. Vztrajala je do mučeniške smrti, saj je vedela, da je absolutna svoboda onkraj le-te.

Ujeti smo mogoče v stolp zunanjega blišča decembra, hitrosti vsakdana, kratkih in nemirnih odnosov, skrbi zaradi časovnih terminov, ki padajo po nas, pa vendar lahko vse to postane prostor svobode, miru, če bomo tvegali in si izborili čas miru, da bi se srečali s Kristusom, čigar rojstva se spominjamo v tem času. Mogoče pa uspe Gospod sam preko nas širiti mir, veselje, dobroto, resnico tega časa in vsaj za to obdobje ustvariti skupnost, v kateri bomo doživljali polnost življenja, izkusili, da je tako življenje mogoče. Dvignimo glave in vstanimo od spanja, od ujetosti, v večjo svobodo.

AMEN.

p. Marjan Kokalj