Ko smo na zadnji večer aprila študentje v Mariboru še sedeli ob kepicah sladoleda, nismo vedeli, kako zelo nas bo svetoletno romanje v Rim nagovorilo. V zgodnji jutranjih urah prvega maja smo se zaspani sramežljivo prestopali pred avtobusom, zmolili za srečno pot in se odpeljali svetemu mestu naproti.

Z vmesnimi postanki smo ob pol peti uri popoldne le prispeli do Rima in nastanitve, Seraphicuma. Osvežili smo se, odložili prtljago in spoznali, kako deluje mestni prevoz. Z metroja smo izstopili na postaji Barberini ter se peš odpravili do kolegija Germanicum. Tam so nas sprejeli slovenski bogoslovci, Gregor, Luka in Boštjan. Poglobili smo se v molitev, obudili romarske namene in se s pomočjo spokornega bogoslužja spovedali pred Gospodom. Spokojnost trenutka je marsikoga ganila do srca. Preden smo se v vse smeri odpravili po večerjo, pa smo smeli doživeti še čudoviti konec prvega dne. S strehe kolegija smo uzrli z večernim soncem obsijan Rim in opazovali, kako Rimljani na svojih z zelenjem okrašenih balkonih čakajo noč.

Četudi se je drugi maj za nas znova začel zelo zgodaj, je bilo vredno zamižati na eno oko in se prepustiti svetosti Vatikana. Kolonade in trg Sv. Petra so nas v jutranji svetlobi očarali, da je sveta maša, ki smo jo obhajali v baziliki Sv. Petra, pri vsakem pustila poseben pečat. V najbolj znano cerkev na svetu smo vstopili skozi sveta vrata ter tako izrazili svoje kesanje, hvaležnost in željo po obnovi in utrditvi vere. Cerkev in njene umetnine smo nadalje spoznali s pomočjo dveh soromarjev, ki s študijem poglabljata znanje likovne pedagogike ter umetnostne zgodovine. S sprehodom po cerkvenih ladjah, vzponom do kupole, opazovanjem vrveža nas je bazilika povsem prevzela.

Mimo Piazze Navona smo pot nadaljevali do Panteona. Razkropljeni smo grla osvežili ob hladni pijači, sladkem tiramisuju in si ogledali grob Sv. Katarine Sienske. Ponovno nam je dih zastal, ko smo ugledali Fontano di Trevi. Njena mogočnost je še enkrat potrdila, da je Rim mesto velikih zgodb preteklosti. Za plemenito udejstvovanje smo se zahvalili pokojnemu papežu Frančišku v baziliki Marije Snežne in zanj molili k Nebeškemu Očetu. Dan smo zaključili z večerjo v bližini nastanitve.

Tretjega dne smo se odpravili do rimske stolnice, bazilike Sv. Janeza v Lateranu, nadalje pa kleče premagali Svete stopnice, po katerih naj bi do Pilata hodil tudi Jezus, in znova obudili naše romarske namene.

Pri Lateranski krstilnici smo zaploskali mladi družini in v občestvo sprejeli novega kristjana, spoznali pa smo tudi, kako je krst potekal pred nekaj stoletji, kako so se krstili prvi kristjani. Pot nas je mimo veličastnega koloseja vodila do bazilike Sv. Petra v verigah, kjer smo se kot že mnogi drugi posvetili Michelangelovemu marmornemu nagrobniku papeža Julija II. — še posebej skulpturi Mojzesa. Tretjega dne nas je prevzela tudi ena izmed štirih najpomembnejših rimskih bazilik, bazilika Sv. Pavla zunaj obzidja. Tam smo darovali mašo in se načudili pasu medaljonov s portreti papežev od Petra naprej. Za spomin smo stopili skupaj in naredili fotografijo, nato pa se odpravili na poslovilno večerjo.

V zahvalo za milost svetoletnega romanja smo nedeljo, 4. maja, začeli s sveto mašo. Polne spominov večnega mesta nas je pot odpeljala še do Assisija, kjer smo se poklonili Sv. Frančišku, Sv. Klari in blaženemu Carlu Acutisu.

Svetoletno romanje je na vsakem izmed nas pustilo prav poseben pečat, nekaj mladih pa je podelilo še nekaj svojih ljubih spominov:

Nadvse me je prevzel sončni zahod nad strehami Rima. ~ Ana

S svojo mogočnostjo se me je dotaknila bazilika Sv. Pavla zunaj obzidja. ~ Florjan

Ko smo s študentu na trgu Sv. Petra skupaj molili, sem globoko začutila, kako so se bremena dvignila z mojih ramen. ~ Alenka

Na svetih stopnicah sva se res čutili povezani z Jezusom. Ob opazovanju podob trpljenja ter z našo lastno žrtvijo na kolenih sva spoznali, da v življenju ni poti nazaj. Kot na stopnicah se moraš, četudi v bolečinah, vzpeti naprej in vedeti, da je Jezus vedno z nami. ~ Andreja in Mirjam

Končno sem videl stvari, o katerih sem do sedaj le sanjal, se o njih učil. Najlepši primer tega je bazilika Sv. Petra: celostno doživetje, mogočna arhitektura ter dokaz Božje ustvarjalnosti, zaupane človeku, ki se odraža tudi v umetnosti. ~ Jakob

Zapisala: Katja Brvar