Meni Zapri

Pridiga, 6.11.2019 – Unizup

Pridiga za študentsko mašo v sredo 6. novembra 2019 v Mariborski stolnici

OMERTA’

Kaj pomeni ljubiti svojega bližnjega kakor sam sebe in odpovedati se vsemu drugemu, kar imamo, da bi bili lahko Kristusovi učenci?

Pomeni živeti Jezusa Kristusa, v katerega smo bili potopljeni v krstni vodi, s srcem in dejanjem odločiti se zanj. To ne pomeni, da smo brez napak, pomeni pa temeljno stanje, našo notranjo usmeritev oz. odločitev zanj. Kaj to konkretno pomeni za študenta ali študentko? Pomeni, da iščem in se temeljno odločam za dejanja, ki dajejo življenje in ne jemljejo, se ne udeležujem stvari, ki žalijo mojo vero, ne nasedam na skupinske pobude, ki manipulirajo z ljudmi, rešujem ljudi iz različnih zasvojenosti in jih ne potrjujem v tem. Vse to se lahko dogaja po notranji dobrotni prisotnosti Svetega Duha v nas, ki je živi Kristusov Duh. Sama božja ljubezen nas žene, da se ukvarjamo s svetom in ljudmi okoli nas, da nismo brezbrižni in gledamo le na lastno rast. Splošne vrednote človeštva pri tem niso dovolj.

Krščanska skupnost je konkretna, zato si vedno predpostavi določen problem, kjer je potrebno kaj storiti, in ne ostati brezbrižen. Potem skupaj moli za to, da se kaj izboljša in dela tudi dejanja v to smer, najprej pa seveda razčisti pri sebi, za kaj gre in kakšno stališče ima do tega.

Tako bom ta večer tvegal in navrgel pred našo študentsko mariborsko skupnost en problem, ki zadeva vaše sovrstnike in tudi mlajše. Sprašujem, kaj lahko storimo skupaj za to?

Priznam, da se človeško gledano sam čutim nemočnega pred tem in gotovo kot kristjan rabim pomoč vseh, najbolj pa molitev. Bodimo konkretni, kar naj bi kristjani bili: Gre za problem zasvajanja in zasvojenosti z drogo tu v Mariboru, kar pa seveda več ali manj velja za celoten slovenski teritorij. Znotraj droge močno izstopa uživanje »trave«.

Gledam od blizu ljudi, ki vstopijo v to spiralo, ki se v vedno ožjih krogih vrti proti dnu, kjer človeka dokončno stisne (duhovni, psihično in fizično). Zakaj se to še posebej v zadnjem času tako močno dogaja in zakaj je mreža prodaje tovrstne stvari tako razširjena? Kdo to spodbuja in ima finančno korist od tega? To se moramo spraševati.

Preverjeno osebno opažam, da droga zanesljivo nadomesti vero, upanje in ljubezen, seveda za kratek čas in te čase si dotični želijo vedno bolj strniti. Zanimivo za drogo je, da deluje na okolico kot nalezljiva bolezen, ki se začne z mentaliteto, t.i. »droga filozofijo«, ki jo razpečevalci zavestno širijo med mladimi in tudi starejšimi. Gre za okolju prijazno ekološko embalažo, ki je obljuba nekakšne vrnitve k naravi od tehnike oz. kapitalističnega načina življenja. Gre celo za sakralno konotacijo ali sopomen. Uživalci, še posebej mladi, imajo do droge, začenši s travo, v Sloveniji skoraj sakralen odnos, razpečevalci pa so zanje nekakšni duhovniki ali misijonarji, ki jim to sveto tolažilno reč prinašajo. Uživalci molčijo kot grob o t.i. »dilerjih« ali razpečevalcih v stilu mafijskega molka ”omertà”. So zelo zvesti verniki tega molka. Omerta’ v južni Italiji pomeni molčati do smrti glede informacij o kriminalnih dejanjih skupine, ki ji pripadaš. To se dogaja v imenu strahu pred smrtjo ali vsaj izločitvijo in v imenu prijateljske zavezanosti skupini, ki se skupaj zasvaja. Droga postane stvar, ki združuje v skupnost na skriven način, je tampon za vse morebitne neprijetne izpostavitve v medsebojnih odnosih, ker si vedno malo zadet in zato tudi brezčuten. Uživalci govorijo o velikih dosežkih, modrostnih razsvetljenjih, ko jih dosegajo pod drogo, v praksi pa vidimo, da počasi in nezadržno osebno propadajo. Kako si sicer razložiti dejstvo, da ok. 70 % slovenskih študentov in študentk ne dokonča študija? V teh procentih je zagotovo velik delež povezan z drogo.

Med žrtvami droge so vedno bolj tudi mladi iz krščanskih družin oz. staršev, ki so se res trudili za dobro vzgojo. Kaj žrtve tako potegne v uživanje? Gotovo poleg želje poskusiti ali pritiska prijateljev sakralnost in skrivnostnost droge oz. »dobronamerna« embalaža. Po taki ali drugačni iniciaciji nekdo hitro lahko postane veren uživalec. Večina uživalcev odlično igra dvojno vlogo, laži z gledanjem naravnost v oči so na dnevnem redu, v čemer je videti izraz neke kulture ali stanja v državi. Mladi ste vedno indikator tega, kar se v družbi dogaja. Mislim, da intuitivno čutite, da je slovenska družba v večini zadeta, zato se temu lahko hitro prilagodite. Ni skrivnost, da se zadevajo kulturniki, gospodarstveniki, politiki, vse do vrha države; slišal sem celo, kako si zakonski pari med seboj svetujejo drogo za pomiritev napetosti. Laži s priseganjem, da nimajo nič s tem in da tega problema ni, so na dnevnem redu. Včasih se mi zazdi, da letalo, na katerem sedimo kot državljani, vozi zadeta posadka nič hudega sluteče ljudi. Problem se širi, če se mladi temu, vsaj v sebi, ne uprete oz. ne začnete razmišljati drugače, greste drugo pot. Občutek je namreč, da se zelo malo stori za zmanjševanje tega, saj nad vsem leži molk oz. omertà.

Zadrogiran človek izgubi temeljne cilje pred očmi, zagotovo izgubi vero, študij mu postane povsem nesmiseln, životari iz dneva v dan in hkrati misli, da je razsvetljen ter da lebdi visoko nad družbo. V resnici pa politično in javnomnenjsko postane nenevaren za mafijce, zelo pomemben pa kot tisti del kolesja, ki prenaša virus zasvojenosti in odvisnosti na druge ter širi tovrstno t.i. subkulturo, ne da bi se tega zavedal. S strani novomarksističnih filozofov, ki vodijo slovensko družbo in za katere droga ni nič slabega, se uresničuje velika ponovna osvoboditev družbe od kapitalizma. Končno naj bi šlo za pravo obliko revolucije: Mladi so postali ekološki oz. povezani z naravo (plemensko drogiranje v skupinah, domače sajenje trave), sprejemajo različnost (uživalci so le drugačni od drugih in nič slabega ne delajo, le oznanjajo novo razsvetljeno kulturo), so proti vsaki agresiji in sovražnemu govoru (zadeti seveda ždi v svojem kotu in nikomur po sebi noče nič žalega, saj iz njega dobesedno ni nič – je hodeče truplo, kar lahko hitro opazite), so se osvobodili srednjeveške morale (spolni odnosi različnih vrst so samo zadovoljevanje potrebe; približno tako kot iti na stranišče). Uživalcem se tako vse čudovito ujema v družbeno harmonijo in pravijo: Nič nam ne manjka; hvala gospodom ter gospem, ki omogočajo tako čudovito družbo.

Kaj torej lahko storimo? Ali lahko en sam sploh kaj stori pri tem? En sam zagotovo lahko, s tem, da se odpove takemu načinu življenja. Gotovo pa težje sam stori na ravni družbe oz. mesta kot je Maribor. Tu je treba stopiti skupaj, pretrgati zaroto molka ali omerta’, spregovoriti o razpečevalcih in mreži, da bi se razkrila, pomagati v pogovorih tem, ki smo z njimi skupaj na faksu ali kje drugje. Ni prav, da smo pasivni in jih pustimo propadati. Naj ne potegnejo oni nas, pač pa mi njih. Brez Kristusa seveda ne bomo sami zmogli. Mogoče je lepše uživati živega Boga, njegovo moč in ljubezen, kot pa drogo. Po rezultatih je razlika očitna, četudi določena retorika pravi drugače.

p. Marjan Kokalj