Meni Zapri

Adventna molitev

ADVENTNA MOLITEV

Včasih se nam določene stvari v življenju zdijo nepomembne ali celo nepotrebne, dolgočasne, nesmiselne. Sprašujemo se, kaj nam je tega treba. Ne razumemo vsega – ne kaj se dogaja v svojem življenju, v svetu, v družini, v zvezi, v prijatelju, v molitvi, v Cerkvi. To je lahko tudi večkrat vir nemiru, napetosti, morda celo bega. A če nekaj ne razumem, to še ne pomeni, da tega ni treba. Morda to pomeni prav nasprotno, da se še bolj trudim razumeti, prisluhniti, kaj imaš Ti, Jezus, pri tem ali o tem, meni za povedat.

Kot nam kaže izbrana beseda Božja beseda adventnega časa: ob točno določenem času in v točno določenem kraju je prišla Božja beseda Janezu Krstniku, Zaharijevemu sinu. Ob točno določenem času in točno določenem kraju – je slišal besedo Boga za svoje življenje. Dosegla ga je v puščavi. Doseči želi tudi mene.

 

Puščava – kolikokrat že izkušena v življenju.

Puščava odnosov, študija, kriza, puščava vere, življenja, smisla.

Puščava, ki se ji ne zdi konca; kamorkoli pogledam, je tam in ne vem, kaj bi z njo.

Puščava, za katero se zna zgoditi, da jo skrivam pred drugimi, skrbno varujem v svojem srcu in morda včasih tudi pred Tabo, Jezus, ker mi povzroča nelagodje; nekaj, kar ne želim imeti v svojem življenju, ker predstavlja neke vrste trpljenje, negotovost, tudi občutek nevarnosti – kaj bo z menoj? Kaj bo z mojimi bližnjimi? Kako se bo pot iztekla? Težava rešila? Kdaj je bo konec? Ali bo srečen?

Kje je voda? Kdaj bo pognalo življenje?

 

Puščava – tudi v njej srečam Tebe, Gospod; mi prideš naproti, kot tudi sicer vedno v življenju. Ti vedno prideš. Ti želiš biti vedno z menoj in mi dati okušati polnost življenja in veselja in veš, bolj kot jaz, da to lahko živim le s Teboj … zato mi vedno znova odpuščaš, ko oddidem drugam; me iščeš, sprejemaš k sebi vedno znova. Prosim, sprejmi me tudi sedaj, Gospod.

 

Kako je to pot hodil Janez Krstnik, zadnji in največji izmed prerokov? Jo oznanjal?

Ljudi je vabil k spreobrnjenju v odpuščanju grehov. Prehodil je vso jordansko pokrajino, daroval vse svoje življenje za to, da bi ljudje mogli spoznati Tebe, bili pripravljeni na Tvoj prihod.

Kaj pa danes pravi meni? Kaj Ti po njem sporočaš meni, Gospod?

Izročam se Ti – v tem duhu – tu pred Teboj. Naj Te zrem, naj Te slišim, bom s Teboj, kot Ti želiš biti in si sedaj tu z menoj.

 

»Glas vpijočega v puščavi:

Pripravite Gospodovo pot,

zravnajte njegove steze!

Vsaka dolina naj se napolni

in vsaka gora in hrib naj se zniža.

Kar je krivo, naj bo ravno

in razkopana pota naj bodo gladka.

In vse človeštvo bo videlo Božje odrešenje.«

 

Kako v meni odmeva beseda?             »Pripravite Gospodovo pot.«

Gospod, Ti želiš, da pripravim Tvojo pot v mojem življenju. Sprašujem Te kje? In kako? Prosim za Tvoj odgovor, zato bom sedaj nekaj časa v tišini s Teboj.

 

Ostaja pa mi ena skrivnost, eno vprašanje, ko o tem molim, premišljujem. Kdo naj dela v življenju? Jaz ali Ti? Kdo pripravlja Tvojo pot? Jaz zate ali Ti zame?

 

Čeprav včasih okušam obilo idej in moči, ostaja vendar vprašanje, kako naj živim iz svojih moči, če pa vem, da mi večkrat pojenjajo? Živim iz svojih misli, ko vem, da niso vedno dovolj čiste, jasne, Tvoje? Ko sem v dolini, kdo me naj dvigne?

 

In vendar praviš »Pripravite Gospodovo pot.« Kaj to pomeni?

Jasno mi je, da v življenju ni vse odvisno od mene, a tudi, da ni vse odvisno od Tebe, v smislu, da me v življenju ne bi potreboval. Prav nasprotno – brez mene in moje odprtosti, brez mojega svobodnega Da ne moreš skoraj nič storiti. Potrebuješ mene za to in jaz potrebujem Tebe.

 

Ti želiš, da sodelujem s Teboj v vsem, kar Ti delaš.

Ti v resnici napolnjuješ moje doline in praznine življenja, znižuješ napuh in greh. Želiš naravnati moja kriva pota na ravno ter kar je v meni razkopano ter ranjeno ozdraviti, olepšati. Želiš, da jaz v tem Tvojem obiskanju doživim Božje odrešenje in tako ga bodo lahko tudi drugi – v meni in po meni.

 

Tvoj prihod in Tvoja daritev na križu, Tvoja smrt in vstajenje, sta odprla pot v življenje, v veselje, v vstajenje. Tisto v večnosti, kot to, ki mi ga daješ živeti že danes in tukaj – če sem s Teboj. Ti mi vse to podarjaš, podarjaš samega sebe, in jaz Te lahko svobodno sprejmem, a žal tudi zavržem.

 

A danes sem tukaj pred Tabo in s Teboj razmišljam, kako pripravljati pot s Teboj, kako doseči, da puščava ozeleni in zacveti v vsej polnosti in krasoti, kako se naj pripravim na Tvoj prihod in kako želiš, da se v meni zgodi Božje odrešenje.

Hvala, ker me zbiraš ob sebi. Hvala za Tvojo navzočnost, za Tvojo besedo, Tvojo ljubezen.

 

PAPEŽ BENEDIKT XVI

Pričakovanje, pričakovati, je razsežnost, ki prešinja vse naše osebno, družinsko in družbeno bivanje. Pričakovanje je navzoče v tisoč okoliščinah, v tistih majhnih in preprostih kakor tudi najpomembnejših, ki nas globoko in popolnoma zajamejo. Med temi mislimo na zakonca, ki pričakujeta otroka; na pričakovanje sorodnika ali prijatelja, ki nas bo prišel od daleč obiskat, mislimo na mladostnika, ki čaka na rezultat odločilnega izpita ali na pogovor o zaposlitvi. Mislimo tudi na čustvene odnose, na srečanje z ljubljeno osebo, na pričakovanje odgovora na poslano pismo, na pričakovanje odpuščanja… Lahko bi rekli, da je človek živ dokler pričakuje, dokler je v njegovem srcu živo upanje. Človeka prepoznamo po njegovih pričakovanjih: našo moralno in duhovno držo lahko merimo po tem, kaj pričakujemo in v kaj upamo.

 

Vsak od nas se lahko posebno v tem času v katerem se pripravljamo na Božič, vpraša: ‘Kaj pa jaz pričakujem?’ Kam se v tem trenutku mojega življenja nagiba moje srce? To isto vprašanje si lahko postavimo bodisi v družini, skupnosti ali narodu? Kaj vsi skupaj pričakujemo? Kaj povezuje naše želje, v čem so podobne?

 

V času pred Jezusovim rojstvom, je bilo v Izraelu močno pričakovanje Mesija, Maziljenca, Davidovega potomca, ki bo končno osvobodil ljudstvo vsake moralne in politične sužnosti in obnovil Božje kraljestvo. Toda nihče si ni mogel predstavljati, da se bo Mesija rodil preprostemu dekletu, kot je bila Marija, zaročena s pravičnim Jožefom. Niti ona sama si ne bi nikoli mislila, čeprav je bilo v njenem srcu veliko pričakovanje Mesija, čeprav sta bili njena vera in upanje tako goreči, da bo On našel v njej vredno mater in da jo je Bog že pred veki pripravil za to.

Obstaja skrivnostna povezava med pričakovanjem Boga in pričakovanjem Marije, ki je bitje, polno milosti, popolnoma odprto za načrt ljubezni Najvišjega. Od Nje, žene adventa, se lahko naučimo živeti vsakdanja dejanja z novim duhom, s čutom globokega pričakovanja, ki ga lahko poteši samo prihod Boga.

 

PAPEŽ FRANČIŠEK

V tem adventnem času smo poklicani razširiti obzorje našega srca, da se bomo pustili presenetiti življenju, ki vsak dan prinaša novosti. Da bomo to lahko storili, pa je potrebno naučiti se, da ne bomo odvisni od naših gotovosti, od naših ustaljenih shem, kajti Gospod bo prišel tisto uro, ko si ne predstavljamo. Prišel bo in nas uvedel v še lepšo in še večjo razsežnost.

 

Marija, Devica adventa naj nam pomaga, da se ne bomo imeli za lastnike svojega življenja, in se ne bomo upirali Gospodu, ko bo prišel, da bi ga spremenil, temveč da bomo pripravljeni pustiti se obiskati od Njega, pričakovanega in dragega gosta, četudi preobrne naše načrte.

 

Pred jaslicami odkrijemo, kako pomembno je za naše življenje, ki je tako pogosto burno, najti trenutke tišine in molitve. Tišino, da bi zrli lepoto obličja deteta Jezusa, Božjega Sina, ki je bil rojen v revščini hleva. Molitev, da bi izrazili začuden »hvala« pred tem neizmernim darom ljubezni, ki nam je storjeno.

 

V tem preprostem in čudovitem znamenju jaslic, ki ga je ljudska pobožnost sprejela in izročala iz roda v rod, je izražena velika skrivnost naše vere. Bog nas ljubi do te mere, da je z nami delil našo človeškost in naše življenje. Nikoli nas ne pušča samih. Spremlja nas s svojo skrito, a ne nevidno navzočnostjo. V vsaki situaciji, tako v veselju, kot v bolečini, je On Emanuel, Bog z nami.

 

Kakor betlehemski pastirji sprejmimo povabilo in pojdimo k votlini, da bi videli in prepoznali znamenje, ki nam ga je dal Bog. Tedaj bo naše srce polno veselja, tako da ga bomo lahko ponesli tja, kjer je žalost; bo polno upanja, da ga bomo lahko podelili s tistim, ki ga je izgubil.

 

Poistovetimo se z Marijo, ki je svojega Sina položila v jasli, ker ni bilo prostora v nobeni hiši. Z njo in s sv. Jožefom, njenim ženinom, imejmo pogled usmerjen na Dete Jezusa. Njegov nasmeh porojen v noči, razprši ravnodušnost ter odpira srca za veselje tistega, ki se čuti ljubljenega od Očeta, ki je v nebesih.