V sredo 5. februarja smo pri UNIZUP skupaj z Teološko Fakulteto UL enoto v Mariboru gostili Pavla Ravnohriba in Matica Vidica.

 S svojo iskreno in dinamično izmenjavo misli sta obiskovalce pritegnila s pogovorom z naslovom “Moja vera”. Dogodek, ki ga je ob slovenskem kulturnem prazniku pripravila Univerzitetna župnija Maribor v sodelovanju s Teološko fakulteto Univerze v Ljubljani, Enoto v Mariboru, ni bil klasičen verski nagovor, ampak odprta razprava dveh moških iz različnih generacij, ki sta delila svoji poti do vere.

Ravnohrib, prepoznaven po svojem igralskem talentu in prepoznavnem glasu, ter Vidic, logoterapevt in stalni diakon, sta z izzivalnimi vprašanji obiskovalce spodbudila k razmisleku in izražanju lastne vere. V času, ko se verska tematika pogosto umika v ozadje, sta pogumno odprla razpravo o tem, ali je vera nekaj, kar bi morali skrivati.

Duhovna gobavost?

Na začetku je Matic Vidic zbrane spomnil na svetopisemski odlomek o gobavcu, ki je bil fizično zaznamovan, a se tega ni zavedal. “Danes lahko govorimo o duhovni gobavosti, ko v notranjosti razpadamo, a tega sploh ne zaznavamo. Zato s Pavlom čutiva odgovornost, da iskreno pričevava svojo vero,” je poudaril Vidic.

Je bil France Prešeren veren?

Vidic je Prešerna opisal kot misleca, ki je s svojo poezijo spodbujal človeka k razmisleku o lastnem obstoju. Njegova dela pogosto omenjajo Boga, kar pri mnogih vzbuja prepričanje, da je bil veren. Med najbolj znanimi verzi je tudi “Bog živi vas Slovenke” iz Zdravljice, kar odraža njegovo narodno zavest in poglobljeno refleksijo o človeku in družbi.

Pavle Ravnohrib je v svojem nagovoru izpostavil, da je samo dejanje vere že pričevanje. “Če smo verni, to samo po sebi nosi močno sporočilo,” je dejal in dodal, da vera ni odvisna od nadnaravnih pojavov, ampak od našega odnosa do Boga in ljudi.

Bog ima z vsakim izmed nas poseben namen.

“Redovnica mi je nekoč rekla: ‘Matic, Bog ima s tabo posebne namene, bom molila zate vsak dan.’

Vidic je delil svojo osebno izkušnjo poti do vere, ki se je začela v otroštvu. “Redovnica mi je nekoč rekla: ‘Matic, Bog ima s tabo posebne namene, bom molila zate vsak dan.’ Ta molitev je ostala z mano skozi leta.” Njegovo življenje je zaznamovala težka preizkušnja – razpad družine, smrt očeta zaradi alkoholizma in materin samomor, ko je bil star komaj trinajst let. V takih trenutkih je Cerkev postala njegov edini oporni steber, kjer je našel sprejetost in ljubezen.

Pavletova pot vere

Ravnohrib je prav tako spregovoril o svoji poti. “Odraščal sem v katoliški družini, a kot najstnik nisem posvečal posebne pozornosti veri. Zdelo se mi je, da vem vse.” Eden od ključnih trenutkov je bila izguba matere v času, ko je snemal film o Prešernu. “Mamina smrt me je globoko prizadela, a v tistem trenutku sem se začel bolj zavedati božje prisotnosti v svojem življenju.”

Ravnohrib je razkril, da je vera zanj nekaj osebnega: “Z Bogom se lahko pogovorim o vsem. To je moj najbolj intimen odnos.” Prav tako je spregovoril o svojem odnosu z očetom, ki je bil v poznih letih, ko se je Pavle rodil, že starček. “Kot otrok sem molil, da bi očete živel dovolj dolgo, da bi odrastel. In to se je zgodilo. Danes vem, da je bila Božja roka vedno z menoj.”

Ravnohrib je razkril, da je zaradi svoje vere doživel pritiske v javnem življenju. “Ko so izvedeli, da sem veren, sem moral zapustiti televizijo in mladinsko gledališče. Takrat se mi je zdelo, da se mi godi krivica, a kasneje sem razumel, da mi je Bog s tem pokazal novo pot,” je povedal iskreno.

“Kristjani moramo biti svetilniki v tem svetu. Alternativa ne obstaja,”

Je lahko vera v javnosti tabu?

Igralec je izpostavil tudi problematiko javnega izpovedovanja vere v Sloveniji. “Vera in križ sta v slovenski družbi za javne osebe skorajda tabu. Poznam veliko slovenskih športnikov, ki so verni, pa tega javnost ne ve. Sam se s tem ne obremenjujem več – vera je del moje identitete in tega ne bom spreminjal.”

Biti luč!

Dogodek je sklenil Matic Vidic z mislijo, da sodobna družba kriči po spremembah, a obenem ustvarja potrošnike, ki so vedno bolj nesrečni. “Kristjani moramo biti svetilniki v tem svetu. Alternativa ne obstaja,” je dejal in pozval k življenju vere v vsakdanjem življenju.

“Vera ni show, ampak naše življenje in upanje.”

Zaključek dogodka je spremljal bučen aplavz, organizatorji pa so se zahvalili gostoma za njuno iskreno pričevanje. Duhovnik Primož Lorbek je ob koncu poudaril: “Vera ni predstava, ampak naše življenje in upanje.”