Od septembra specializanti spet delamo v covid ambulanti in na covid oddelku. Za nekatere od nas je to celo prvič, da samostojno delamo in dežuramo in včasih se je bilo težko znajti. Ko ne vem, kaj storiti, lahko sicer še vedno pokličem drugega zdravnika, dežurnega, kogar pač dobim. Seveda pa so trenutki, ko ni dovolj časa in preveč dela naenkrat.

V covid ambulanto oz. sivo cono pošljejo vse bolnike, ki imajo vročino ali nizko saturacijo in zato potrebujejo PCR pred sprejemom v bolnišnico. Imamo 13 sob, vsak bolnik je sam v sobi do rezultata testa. Na vratih je steklo, da lahko vmes preveriš, če so v redu, ne da bi vstopal. Sestre, ki so v veliko pomoč, skrbijo za njih, vzamejo brise in kri za osnovne preiskave, in damo zdravila in kisik, če ga rabijo. Nato čakajo na sprejem v bolnišnico oz. na prosto mesto na covid ali navadnem oddelku. Ves čas epidemije imamo isti problem; da je bolnišnica prepolna in prostega mesta ne dobiš vedno takoj.

Po telefonu, ki ga imaš vedno pri sebi, kličejo družinski zdravniki s terena, ki sporočijo, da so koga z rešilcem napotili k nam. Kličejo svojci bolnikov, sprašujejo kako je, ali lahko pridejo na obisk in jim moramo povedati, da obiskov ni, razen v primeru umirajočih. Pred nekaj dnevi pokliče zdravnik iz Maribora, k nam želi premestiti covid pozitivnega pacienta, ki potrebuje monitoring. V Mariboru nimajo zanj nobene primerne postelje, klical je že v Celje in Ljubljano in ga nikjer ne morejo vzeti. Najprej ne vem, kaj naj rečem, potem mu dam številko dežurnega na oddelku in se zmenijo, da ga pripeljejo. Sprašujem se, ali bo danes tudi pri nas zmanjkalo prostora in kaj bomo potem.

Sprejemamo tudi vse tiste, ki so že od prej pozitivni in se jim je stanje poslabšalo toliko, da morajo ostati v bolnišnici. Najbolj se bojimo, ko pripeljejo bolnika na najvišjem možnem kisiku, in pri tem še vedno prenizko saturacijo. Kličemo na intenzivo in če so polni, ga sprejmemo na oddelek, kjer izvajajo neinvazivno ventilacijo, mogoče bo to dovolj…

Vidim toliko ljudi s covid pljučnico, ki niso bili cepljeni. Tudi starejši ljudje, z mnogimi boleznimi, ki so najbolj ogroženi. Povejo, da se niso upali cepiti, da so slišali toliko o neželenih učinkih in niso vedeli, kaj naj storijo… Mislim, da bi se mnogi lahko vsemu temu izognili, ampak zdaj je prepozno. In je težko, ko to vidiš in ne moreš pomagati.

Res potrebujemo molitev. Za vse bolne in za njihove družine. Za vse, ki so umrli in za njihove družine. Za vse, ki jim je težko. In za nas vse, da bi se lahko razumeli in si pomagali.

Ema, bivša študentka Unizup, sedaj zdravnica, specializantka