Vstopili smo v toplejši del leta, ko študenta zamika, da bi vendarle za kratek čas zapustil svojo sobo ali najljubšo mizo v knjižnici ter se pred velikim finalom študijskega leta naužil dobre družbe. Članice medicinske skupine smo za svoj oddih izbrale nedeljski izlet na Gorenjsko.
Dan smo začele s sveto mašo v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki. Blizu mesta se je v vasi Puštal l. 1917 rodil duhovnik Pavel Bernik, ki je kot misijonar vrsto let deloval v Indiji. Tja se letos julija odpravljamo tudi štirje člani medicinske skupine. Po maši smo zato s. Simona, Pija in Manca predstavile odpravo ter doživele dobrosrčen odziv s strani gospoda župnika Mateja Nastrana in njegovih faranov. V imenu odprave smo vsem hvaležne za velikodušno podporo. Spoznale smo celo nečaka Pavla Bernika, ki ima strica v lepem spominu. Med sprehodom po starem mestnem jedru smo se ustavile na volišču omnia in opravile svojo državljansko dolžnost, prestregle znano fotografinjo in jo »nafehtale« za par »fotk«, naročile pet ledenih kav, pozirale kot princese na škofjeloškem gradu, med vsem tem pa nam je Pija odstrla skrivnosti in zanimivosti tega lepega srednjeveškega mesta.
Izlet smo nadaljevale v Radovljici. Tam nas je pričakal gospod Avguštin Mencinger, upokojeni zdravnik, ki se rad ukvarja z zgodovino domačega mesta. Na njegovo pobudo so v nekdanjem nemškem bunkerju za cerkvijo sv. Petra uredili kapelo sv. Edith Stein. Vse od l. 2007 tja zahajajo mnogi turisti, gospod Mencinger pa jim, podobno kot je nam, predstavi delo Judinje, doktorice filozofije in karmeličanke, ki so jo l. 1942 umorili v koncentracijskem taborišču Auschwitz. Grozovit spomin in kraj trpljenja sta v skriti kapelici obrasli z bršljanom postala tiho doživetje miline in miru.
Dolgoletni vodič po Radovljici nam je nato pokazal še vinorele (slike, naslikane z vinom), razkril pomen freske Višarske Marije, nasmejal s pripovedjo o škotskih »kiklcah« na silvestrski večer sredi Linhartovega trga in nas popeljal do kraja, kjer se oko spočije na oddaljenih Julijcih. Na hitro smo se ustavile še v Lekarniškem in alkimističnem muzeju ter si obljubile, da njegovo pestro zbirko še obiščemo. Za kosilo se nam je pridružil župnik Primož, nato pa smo pomahale Rado’lci v slovo in se zapeljale v Naklo, v dom Gorenjcev, Šparovcev.
O pogostitvi boš, dragi bralec, moral poizvedeti kje drugje, sama pa lahko zapišem, da smo ob preprostem druženju preživele nadvse polno popoldne. Drage punce, vesela sem, da ste prišle v naše kraje. 😊
Manca
