Maša za domovino – 16. 6. 2021

Dragi sobratje duhovniki, dragi bratje in sestre!

Čez teden dni, 25.6. bomo obhajali 30-letnico razglasitve samostojnosti Slovenije. V srcu čutimo veselje in hvaležnost.

V zgodovini našega naroda je samostojnost in nastanek lastne države neponovljivo dejanje.

Bil je to čas, ki ga lahko imenujemo pomlad narodov, ki sega v konec osemdesetih in začetek devedesetih let prejšnjega stoletja.

To ni bil slučaj. Je dar, ki ima v ozadju tudi naše prednike in vse tiste, ki so z vizionarskim pogledom znali in zmogli se v danem trenutku izpostaviti, tvegati in prispevati svoj delež  k temu, da je danes Slovenija samostojna in mednarodna priznana država.

To je zgodovinski trenutek v katerem smo zmogli združiti moči in stopiti skupaj.  Kristjani na ta trenutek gledamo, kot na dar od zgoraj za katerega se je potrebno vedno znova zahvaljevati Bogu.

Kdor v  nastanku lastne države ne vidi daru, tudi ne čuti hvaležnosti, kaj šele odgovornosti in pripravljenosti za sodelovanje pri iskanju skupnega dobrega.

Ta dar, ki smo ga bili deležni, pa ni enkrat za vselej pridobljen, ampak je ta dar kot naloga, ki je nihče ne more opraviti namesto nas, je naloga, ki jo moramo uresničevati dan za dnem, da utrjujemo našo samostojnost, jo ohranjamo, razvijamo in poglabljamo.

Danes vedno bolj čutimo, kako v naši družbi bledijo temeljne vrednote.

Vse družbene vrednote so povezane z dostojanstvom človekove osebe, katere resnični razvoj pospešujejo. Tukaj mislim predvsem na: resnico, svobodo, pravičnost in ljubezen.

Te vrednote so temeljne, kajti so pot za dosego osebne popolnosti in bolj človeškega družbenega sožitja.

1. Resnica:

Vsak od nas je iskalec resnice. Ne more imeti vsak svoje resnice. Nam je skupna, zato  brez nje ni plodnega sožitja. Bolj, ko se trudimo, da vprašanja rešujemo v skladu z resnico, toliko bolj se oddaljujemo od samovolje, laži in prevare. Laž in prevara v naše osebno in družbeno življenje vnašata nemir, neenakost in ne omogočata, da bi živeli v slogi in miru. Zato  si moramo vsi prizadevati, da iščemo resnico, jo spoštujemo in odgovorno izpričujemo.

1. Svoboda:

Svoboda je človeku najvišje znamenje božje podobe in posledično za vsako človeško osebo znamenje vzvišenega dostojanstva. Udejanja se v odnosih med nami. Vsak od nas je ustvarjen po božji podobi in ima naravno pravico, da ga drugi priznavajo, kot svobodno in odgovorno bitje. Največja nevarnost svobodi je čisto individualistični pogled, ki v ospredje postavlja ego in drugega zreducira na sredstvo, da on lahko dosega svoje cilje.

1. Pravičnost:

Pravičnost spremlja izvajanje glavnih nravnih kreposti. Tukaj želim še posebej omeniti družbeno pravičnost, ki predstavlja resnični in pravi razvoj splošne pravičnosti, ki ureja družbene odnose. Pravičnost najbolj ogroža pretirano  iskanje koristi in imetja.

1. Pot ljubezni:

Vrednote resnice, pravičnosti, svobode, se porajajo in razvijajo iz notranjega izvira ljubezni. Ljubezen predpostavlja in presega pravičnost. Samo ljubezen lahko navdihuje in oblikuje človekovo delovanje za mir, kajti ljubezen ne samo navdihuje človeka, ampak mu daje moč, da je sposoben iskati nova pota, se soočiti s problemi in izzivi. Ljubezen vpliva na vse naše odnose.  Ljubezen je, kot pravi sv. Pavel: »potrpljiva« in »dobrotljiva«, ali z drugimi besedami, nosi na sebi poteze usmiljene ljubezni, ki so tako temeljne za evangelij in krščanstvo.

Bog po vsakem izmed nas želi storiti velike stvari, seveda, če smo pripravljeni stopiti v odnos z njim, se prepustiti da nas vodi po Svetem Duhu, da nas napolni s svojo bližino in svojo ljubeznijo. To ljubezen potem lahko delimo naprej v naših družinah, na delovnem mestu, v naših skupnosti, v naši domovini.

Vsako praznovanje nas lahko poveže med seboj. Tako tudi praznovanje 30-letnice razglasitve samostojne Slovenije nas lahko poveže v želji, da naredimo še več zato, da bo ta domovina postajala vedno bolj takšna, kot si jo želimo. Sama od sebe ne more postati takšna.

Ne smemo čakati, da bodo to drugi storili namesto nas. Res je, da brez skupnih vrednot, je ta gradnja težka.

So dobra dela, ki jih je možno opraviti na skrivnem in so dela, ki so po naravi opaznejša. Jezus nas v današnjem evangeliju želi opozoriti na nekaj, kar mora spremljati tako vidna, kot nevidna  dobra dela: to je človekov namen.

Jezus nas opozarja, naj ta namen ne bo hinavski, slavohlepen, sebičen. Če je takšen, je delo sicer dobro, tisti, ki ga je storil pa ni dober, ker na zunaj slavi Boga, v resnici pa išče sebe.

Jezus želi, da damo v dar samega sebe, kot oče ali mati vzame otroka v naročje in ga pritisne na srce.

Zato danes, ko smo skupaj zbrani pri tej sveti daritvi, da se zahvaljujemo za dar samostojnosti, ob enem prosimo Gospoda, da bi znali biti hvaležni za ta dar in narediti vse, kar je v naših močeh, da prispevamo svoj delež pri graditvi našega skupnega doma in njene prihodnosti, ki bo toliko lepša, če bomo imeli za cilj skupno dobro in spoštovanje dostojanstva vsakega člana našega naroda.

Naj dobri Bog izlije svoj blagoslov na našo domovino in vsakega od nas, še posebej v teh dneh, ko se bo zvrstilo kar nekaj prireditev v počastitev 30-obletnice naše samostojnosti. Prosimo Gospoda, da bomo ob tem  čutili dotik Božje ljubezni in bomo to ljubezen znali živeti in deliti drug drugim.

Amen

Pridiga g. nadškofa Alojzij Cvikla pri maši za domovino ob 30. obletnici Slovenije, ki je sovpadala na našo sredo – in vsako skupnost 😊