Moliti v vsakdanjem življenju
prispevekMOLITI V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU
Svetopisemski odlomek: Kol 3,16-17
»Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami. V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu. In vse, kar koli delate v besedi ali v dejanju, vse delajte v imenu Gospoda Jezusa in se po njem zahvaljujte Bogu Očetu.«
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Pri prejšnjih katehezah smo videli, kako je krščanska molitev »zasidrana« v bogoslužju. Danes bomo osvetlili, kako se iz bogoslužja vedno vrača v vsakdanje življenje: na ulice, v pisarne, transportna sredstva … Tam se nadaljuje pogovor z Bogom: kdor moli, je kakor zaljubljenec, ki vedno nosi v srcu ljubljeno osebo, kjerkoli že je.
Dejansko je vse zaobjeto v ta pogovor z Bogom: vsako veselje postane razlog za slavljenje, vsaka preizkušnja je priložnost za prošnjo na pomoč. Molitev je v življenju vedno živa, kakor ogenj žerjavice, tudi ko usta ne govorijo, srce govori. Vsaka misel, čeprav je na videz »profana«, je lahko prepojena z molitvijo. Tudi v človeški inteligenci obstaja molitveni vidik; je namreč okno, ki gleda na skrivnost: osvetli nekaj korakov, ki so pred nami, in se nato odpre na celotno realnost, ki je pred njo in jo presega. Ta skrivnost nima nemirnega ali tesnobnega obraza: poznavanje Kristusa nas naredi zaupne, da tam, kjer naše oči in oči našega razuma ne morejo videti, ni nič, ampak nas nekdo čaka, tam je neskončna milost. In tako krščanska molitev vliva v človeško srce nepremagljivo upanje: kakršnakoli izkušnja se dotakne naše poti, Božja ljubezen jo lahko obrne v dobro.
V zvezi s tem Katekizem pravi: »Učimo se moliti v nekaterih trenutkih, ko poslušamo Gospodovo besedo in se udeležujemo njegove velikonočne skrivnosti, toda njegov Duh se nam podarja v vsakem času, v dogodkih vsakega dne, da bi iz nas priklical vrelec molitve. […] Čas je v Očetovih rokah; srečujemo ga v sedanjosti, ne včeraj in ne jutri, temveč danes« (KKC, 2659). Danes srečujem Boga, srečanje je vedno danes.
Ne obstaja drugi čudoviti dan, kot je danes, ki ga živimo. So ljudje, ki živijo, misleč stalno na prihodnost. »Pa saj bo bolje …« A ne sprejmejo današnjega, kakor je. To so ljudje, ki živijo v fantaziji, ne znajo razumeti pojma realnega. Danes je realen, danes je konkreten. Molitev se opravlja v danes. Jezus nam prihaja naproti danes, v tem danes, ki ga živimo. In molitev je ta, ki ga spreminja ta danes v milost, ali bolje, spreminja nas: pomirja jezo, podpira ljubezen, pomnožuje veselje, daje moč za odpuščanje. V kakšnem trenutku se nam bo zdelo, da nismo več mi, ki živimo, ampak da milost živi in deluje v nas po molitvi. Milost nas čaka. A ne pozabite: sprejeti danes. Ko pride misel jeze, nezadovoljstva, ki te vodi v zagrenjenost, ustavi se. Recimo Gospodu: »Kje si ti? In kam grem jaz?« Gospod je tam. Gospod ti bo namenil prvo besedo, nasvet, da boš šel naprej brez grenkega soka negativnega. Kajti molitev je vedno pozitivna, če uporabim profano besedo. Vedno te vodi naprej. Vsak dan, ki se začne, če je sprejet v molitvi, se pospremi s pogumom, tako da težave, s katerimi se soočamo, niso več ovire za našo srečnost, ampak pozivi Boga, priložnosti za naše srečanje z Njim. In ko nekoga spremlja Gospod, se čudi bolj pogumnega, bolj svobodnega, bolj srečnega.
Molimo torej vedno za vse in za vsakogar. Molimo za naše drage, a tudi za tiste, ki jih ne poznamo; molimo celo za naše sovražnike, kakor nas to pogosto poziva Sveto pismo. Molitev nas pripravlja za preobilno ljubezen. Molimo predvsem za nesrečne osebe, za tiste, ki jočejo v osamljenosti in izgubljajo upanje, da še obstaja ljubezen, ki utripa zanje. Molitev dela čudeže; in ubogi tako slutijo, da je po Božji milosti tudi v tisti njihovi negotovi situaciji, zaradi molitve kristjana postalo navzoče Jezusovo sočutje: On je namreč z veliko nežnosti gledal na utrujene in izgubljene množice kakor na ovce brez pastirja (prim. Mr 6,34). Gospod je – ne pozabimo – Gospod sočutja, bližine, nežnosti: tri besede, ki jih ne smemo nikoli pozabiti pri Gospodu, kajti to je Gospodov slog: sočutje, bližina, nežnost.
Molitev nam pomaga ljubiti druge kljub njihovim napakam in njihovim grehom. Oseba je vedno pomembnejša od njenih dejanj. Jezus ni sodil sveta, ampak ga je rešil. Slabo je življenje oseb, ki stalno sodijo druge, vedno obsojajo, sodijo … slabo, nesrečno je takšno življenje, ko pa nas je Gospod prišel rešit. Odpri svoje srce, odpusti, upraviči druge, razumi, tudi ti bodi blizu drugim, bodi sočuten, bodi nežen – kakor Jezus. Treba je imeti rad vse in vsakega ter se v molitvi spominjati, da smo vsi mi grešniki in obenem ljubljeni od Boga eden po eden. Ko bomo na ta način ljubili ta svet, ga ljubili z nežnostjo, bomo odkrili, da vsak dan in vsaka stvar v sebi nosi delček Božje ljubezni.
Katekizem takole pravi: »Molitev v dogodkih vsakega dne in vsakega trenutka je ena izmed skrivnosti božjega kraljestva, ki so razodete ‘malim’, Kristusovim služabnikom, ubogim iz blagrov. Prav in dobro je moliti za to, da bi prihod kraljestva pravičnosti in miru vplival na potek zgodovine, a prav tako je pomembno, da z molitvijo pregnetemo testo preprostih vsakdanjih razmer. Vse oblike molitve so lahko tisti kvas, s katerim Gospod primerja Božje kraljestvo« (KKC, 2660).
Človek je kakor piš vetra, kakor travna bilka (prim. Ps 144,4; 103,15). Filozof Pascal je zapisal: »Ni treba, da se celotno vesolje oboroži, da bi ga potolklo; en hlap, ena vodna kaplja je dovolj, da ga ubije.« Slabotna bitja smo, a vemo moliti: to je največje dostojanstvo in tudi naša trdnjava. Pogum. Moliti v vsakem trenutku, v vsaki situaciji, kajti Gospod je blizu. In ko je neka molitev usklajena z Jezusovim srcem, doseže čudeže. Hvala.
Papež Frančišek
