Po adventnem poskusu molitve ob Božji besedi se je porodila tudi ideja po nadaljnjem poglabljanju v velikonočnem času, ki se je razširila na župnijsko občestvo univerzitetne župnije. Tako se nas je nekaj vsako postno nedeljo zvečer zbralo ob internetnem ognjišču, kjer smo si podelili kruh življenja, vprašanja in dvome, ki so nas ob premišljevanju spremljali, misli, hrepenenja in tudi globino molitev, ki so vrele iz srca. Ob podelitvi smo vsakič znova začutili, kako so si naša srca bližje, kako bolj smo bratje in sestre v Gospodu, med nami se je ustvarila prav posebna vez bratstva, ki je ni mogoče splesti na noben drug način, tukaj je bil na delu Sveti Duh. Poleg močne vezi, pa se je z vsako nedeljo tudi čutila teža velikega petka, hkrati pa je dišalo po vstajenju, na katerega smo se skupaj pripravljali.
Poglabljanje Božje besede in podelitev premišljevanj na tak način, je bilo v tem težkem času, ko nismo zares mogli prejemati evharistije, se družiti in biti navzoči pri obredih, zares posebno darilo, ki nam je vlilo novih moči za tedne, ki so bili pred nami in nam dvigovalo duha nazaj k Tistemu, ki nas je poklical.
Božja beseda so vrelci ljubezni, ki napolnijo vsakogar, ki si dovoli črpati iz njih. Tako da smo se nekako kar skupaj odločili, da se bomo skušali srečevati še naprej, ob posebnih priložnostih, praznikih in tudi vmes, če bo le mogoče. »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« Ne bojmo se vstopati v moč Božje besede, ki spreminja srca, zato vas bomo veseli, če se nam pridružite, da nas podelitve medsebojno obogatijo, vsaka šteje.
Misli udeležencev:
»Ko sem dobila povabilo na skupno molitev sem bila sprva nekoliko zadržana … Skrbelo me je namreč, kako bom jaz, ki sem popolnoma navaden človek, delila kakršne koli misli ob prebranem iz Svetega pisma. Že ko ga prebiram sama zase, namreč včasih ne vem kako bi si določene dele razložila (kaj mi Bog v določenih odlomkih sporoča), kaj šele, da bi vse to delila še z drugimi ljudmi. Bila sem mnenja, da so podelitve preveč osebna stvar da bi jo jaz zmogla … Obšle so me številne misli in pomisleki (tako dobri kot slabi), na kar sem se odločila, da se bom skupini pridružila saj ne morem vedeti da mi nekaj ni všeč, če niti ne poskusim kako je. Stopila sem iz “cone udobja” in se pridružila skupini, kar se je na koncu izkazalo za zelo modro odločitev. V skupini smo se tekom podelitev zelo povezali in si podelili dragocene misli, ki so mi včasih odprle tudi čisto drugo perspektivo kot sem si jo ustvarila sama. Včasih smo skupaj iskali odgovore na vprašanja ki so se nam porodila tekom podelitev in ob vsem tem spoznali, kako nas Bog nagovarja na različne načine. Odločitev da sem se pridružila tej skupini, sem uvrstila med tiste dobre odločitve, pa tudi svojo “hipotezo” o tem, da so podelitve zame nekaj preveč osebnega, sem ovrgla, saj sem ugotovila, da mi je prav “pasalo” dati iz sebe svoje misli in slišati tudi misli drugih.« (Anja)
»Jezus je rekel “Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi.” To je veljalo tudi za nas, ko se nas je zbralo pet ali šest. Lepo je bilo nekaj časa preživeti v globljem premišljevanju Božje besede in tako bolje spoznati moj odnos z Bogom. In molitev deliti z drugimi in videti da nisem sama. Hvaležna sem za to izkušnjo.« (Ema
»Sama sem ljubiteljica Božje besede in tako imenovanih molitev puščave – kot smo rekli pri skavtih, ko si vzameš čas 45-60′ za en odlomek in o njem premišljuješ, kaj ustvariš, kaj zapišeš in te napolni za cel dan, ali pa celo teden. Če pa si zmoreš odtrgati pa celo 3x po 45′, to pa ni več mačji kašelj. Hvaležna sem za idejo takšnega načina molitve, predvsem pa podelitve, saj so mi dale veliko dodatnih spodbud in materiala za nadaljnje poglabljanje, včasih pa so mi odprle oči za mojo slepoto. Resnično hvaležna za osebne, iskrene in globoke misli, ki so me obogatile in me spet dvignile.
‘Rabi, dobro je, da smo tukaj.’ Čeprav ni vedel, kaj govori, se zdi ta stavek kot izraz hvaležnosti: »Hvala, ker smo sedaj lahko s Teboj, tukaj in zdaj. Hic et hoc.« (Vianeja)

»Nedeljska srečanja v postnem času so mi omogočila, da sem nekaj časa več preživela v molitvi in tako malenkost bolj odprla srce in se bolje pripravila na čudež vstajenja, ki se je iz tedna v teden bolj približeval. Letošnji postni čas je bil zame poseben, saj sem tudi s pomočjo skupinice, s katero smo tedensko podelili vtise, bila lahko nekaj tednov bližje evangelijskemu dogajanju in čudovitem sporočilu upanja, neskončnega odpuščanja in ljubezni.« (Eva)

Pa še ena izmed molitev, razdelitev za na konec:

Velika noč. Žene so hotele oznaniti oznanilo o Tebi, da je grob prazen, da si vstal in živiš. Slišijo, vidijo in gredo na besedo, na oznanilo. Kako nekaj velikega je to v nas. Hitro sta stekla apostola Peter in Janez do praznega groba. Hitro so zakrili to novico, dejstvo, resnico stražarji in drugi, češ, da so te drugi ukradli. Ter hitro se je raznesla govorica o tem. Še naprej, tudi po Tvojem vstajenju se bijejo sile zla, teme in luči. In skušajo zmagati, kar je že nepremagljivo. Ti si vstal in živiš in ne moreš biti več ujet, zaprt, umorjen. Sedaj le še živiš in želiš, da s Teboj živimo in zmagujemo vse sile greha, smrti in teme tudi mi. »Ne čudite se,« pravijo angeli. Vstal si in živiš. 😊 (s. Simona)