(Ne) oživljaj!

Na faksu in v učbenikih je morje črnila o oživljanju, ki je temelj medicinske prakse, sploh pa ključno dejanje, ki ga lahko stori vsak za sočloveka ob nenadni slabosti in srčnem zastoju. Razlika je v tem, da laiki lahko »izbirajo«, mi medicinci pa ne. Naša medicinska etika nas spodbuja k temu, da smo prvi, ki v težkih trenutkih stopimo v akcijo! Kaj pa, ko pacient si oživljanja ne želi? Kaj pomeni DNR? »Do not resuscitate« je vodilo za zdravnika, ki se sreča s pacientom, ki je vnaprej že izrazil lastno voljo. To niso le terminalni bolniki, mogoče je kdo v naši bližji okolici, ki navzven se zdi čisto zdrav. Pogoj za takšno odločitev  je iz pravnega vidika polnoletnost posameznika, ki je bolan za neozdravljivo boleznijo (zdravnikova volja je takrat zavezujoča) oz. ki pri visoko rizični operaciji oz. posegu tvega visoko stopnjo invalidnosti (pri tem je indikacija za zdravnika le vodilo). Birokratsko je to kar zamudna odločitev, saj je za podpis tovrstnega dokumenta potreben notar, pacient ali pacientov skrbnik in zdravnik. Časovna omejenost veljavnosti tega dokumenta je 5 let. Podpis DNR-a pogojuje, da se ob zapletu (zastoj srca ali prekinitev dihanja) pacienta ne oživlja, ne z defibrilatorjem niti z farmakološko podporo. Razlikovati moramo pri tem pojma kot so prekinitev aktivnega zdravljenja in odtegnitev od zdravljenja. Ne smemo seveda enačiti DNR niti z evtanazijo. Meja med temi pojmi je pogosto zabrisana, a nam študentom in bodočim zdravnikom mora vedno biti jasna!

Res je, da po 4 načelih etike (beneficere, non malefacere, avtonomija, porazdelitvena pravica) se zdi, da s sledenjem DNR prakse nasprotujemo čisto vsem 4; ni pa tako! Bolniku dokažemo prav tako spoštovanje in ohranjamo njegovo dostojanstvo do konca življenja.

Če lahko pozdraviš, ozdravi; če ne moreš pozdraviti, omili bolečino ; če ne moreš omiliti, sočustvuj z bolnikom.

Caterina