V sredo 7. junija, smo v univerzitetni župniji zaključili akademsko leto s sveto mašo in Te Deum. Pri kateri smo se študentje zahvalili za preteklo akademsko leto in Gospodu izročili izpitno obdobje, ki je pred nami.

V svojem nagovoru je nadškof Cvikl poudaril, da nas druži dvojno veselje in hvaležnost – za preteklo akademsko leto in za tiste, ki so se odločili služiti Cerkvi kot delivci svetega obhajila namreč pri sveti maši je nadškof sedmim kandidatom podelil službo izrednega delivca obhajila.

Nadškof Alojzij Cvikl je študente spodbudil, naj si vzamejo čas za duhovno rast, ne le za študij. Dejal je, da je namen univerzitetne župnije pomagati študentom k duhovni rasti in poglobitvi osebne vere.

Po maši se je župnijski upravitelj g. Primož Lorbek zahvalil pastoralni asistentki s. Simoni, odboru župnije, pevcem, organistki Nataši, in vsem študentom, ki redno obiskujejo sveto mašo. “Ta župnija je živa, kolikor ste vi živi, in koliko pustite, da vas On, ki je večna mladost, nenehno pomlaja,” je izpostavil g. Lorbek.

Izročitev izpitnega obdobja v Božje roke in zaključek akademskega leta je priložnost, da se spomnimo, kako pomembna je naša vera pri soočanju z vsakodnevnimi izzivi, ki nam jih prinaša življenje. Bodimo zvesti Bogu in si pomagajmo drug drugemu v težkih časih, ki prihajajo.

Po sveti maši pa smo se študentje zbrali na župnijskem dvorišču kjer smo večer nadaljevali s skupnim druženjem.

Nagovor nadškofa msgr. Alojzija Cvikla

Dragi sobratje duhovniki, drage študentke in študenti, še poseben pozdrav vam, ki boste danes postavljeni v službo delivca sv. obhajila, dragi bratje in sestre!

Nocoj nas druži dvojno veselje in hvaležnost. Prvič nas druži hvaležnost za to akademsko leto, ki ga počasi zaključujemo, čeprav vem, da vas čaka še kar nekaj trdega dela. Drugič pa nas druži hvaležnost za tiste, ki so se odločili služiti Cerkvi kot delivci svetega obhajila in bodo danes sprejeli to poslanstvo.

Tobijeva knjiga, iz katere smo danes slišali odlomek, razodeva, kako je Bog izraelsko ljudstvo izbral in ga obdal s svojo ljubeznijo. Zato je od njega pričakoval zvestobo. Tobija v svoji molitvi priznava, da niso bili vedno poslušni Gospodovim zapovedim, zato jih je doletelo pregnanstvo.

Tobijev primer pa dokazuje, da niso bili vsi nezvesti Bogu, kajti bila je tudi peščica poštenih in Bogu zvestih. Ti Bogu zvesti so priznavali krivdo svojega ljudstva, zanj so se pokorili in molili. Bili so vzgled in opomin nezvestim in opora omahujočim. Zaradi zvestobe posameznikov se je tudi Bog izkazal zvestega svojim obljubam. Izvoljenega ljudstva kljub nezvestobi ni zavrgel, vabil ga je nazaj k zvestobi in zavezi.

V evangeliju pa se k Jezusu najavijo saduceji, ki bi mu radi predstavili primer žene, ki je sedemkrat ovdovela. Saduceje, ki niso verovali v življenje po smrti je zanimalo, čigava bo ta žena po smrti.

Saduceji so bili konzervativna judovska stranka, ki je priznavala le Peteroknižje, v katerem pa ni omenjenega življenja po smrti. Drugih svetopisemskih knjig, v katerih je jasneje izražena vera v življenje po smrti (knjiga psalmov, Job, Ezekiel …), pa saduceji niso priznavali. Življenje po smrti so razumeli kot življenje v potomcih. Moj »jaz« živi naprej v mojih potomcih. Če nimam potomcev, sem mrtev. Saduceji so blizu marsikateremu današnjemu verniku, ki sicer priznava vero v Boga, posmrtno življenje pa spada na področje pravljic. Jezus saduceje opozori, da se motijo, ker ne poznajo Svetega pisma. Bog je sklenil prijateljstvo z Abrahamom, Izakom in Jakobom in to kasneje potrdil z zavezo na Sinaju.

Bog ne ravna s človekom, kot to počne otrok s svojo igračo: dokler mu je všeč, se z njo zabava, potem jo odvrže. Bog jemlje prijateljstvo s človekom resno in trajno. Druga zmota saducejev pa je, da ne zaupajo v Božjo moč. Bog ima možnost življenje podariti in ga tudi obuditi. Njihova zmota je tudi v tem, da imajo o vstajenju mrtvih čisto zemeljske predstave. Ne upoštevajo, da bo Bog ob vstajenju naredil novo nebo in novo zemljo, kjer vladajo nebeške zakonitosti in ne človeške. Zemeljska ljubezen bo tam dosegla dovršitev, postala bo angelska.

Drage študentke in študenti, pri tej sv. maši želimo reči Bogu hvala.  Hvala, da ste lahko rastli v veri in zaupanju, da ste lahko rastli v ljubezni in odprtosti drug do drugega.

Kot sem že večkrat povedal, je namen Univerzitetne župnije ta, da vam v času študija pomaga k duhovni rasti in poglobitvi osebne vere.

Dragi mladi, to je vaša župnija. Župnija mladih in župnija mladosti. Živa je, kolikor ste vi živi, in koliko pustite, da vas On, ki je večna mladost, nenehno pomlaja.

Prosim vas, bodite drzni, upajte si in iščite načine in poti do vaših sovrstnikov. O vaših misijonarskih uspehih mi prosim pripovedujte, povejte mi, kaj vam uspeva, ker tudi mene zanima, kako naj nagovorim mlade. Papež Frančišek vam zelo zaupa, saj je v spodbudi Kristus živi zapisal: »Mladi so sami ključni dejavniki mladinske pastorale, s spremstvom in pod vodstvom, a vendar svobodni, da ustvarjalno in drzno iščejo ter najdevajo nove poti« (Kristus živi, VII, 203).

Pred vami so še izpiti in potem zaslužene počitnice. Pomembno je, da si vzamete čas, ne samo za počitek, ampak tudi za duhovno rast, da se udeležite kakšnega romanja, duhovnih vaj.

Želim  vam, da tudi v času počitnic ostanete povezani med seboj, kajti komunikacijska sredstva nam to omogočajo. Na ta način se utrjuje naša povezanost in občutek, da smo skupnost bratov in sester, ki jih povezuje ljubezen in želja, da raste v vas to, kar je božjega, resničnega in dobrega, kar so najboljši temelji za vaše poslanstvo, ki vam ga je božja previdnost pripravila za jutri.

Čez nekaj trenutkov vas bo 7 prejelo poslanstvo, da boste lahko pomagali duhovniku deliti sv. obhajilo, pa ne samo to, lahko boste sv. obhajilo ponesli tudi bolnikom in starejšim, ki se ne morejo udeležiti sv. maše, da bi na ta način postali deležni sadov sv. maše in da bi čutili, da so še vedno del občestva, ki ga sv. maša ustvarja in utrjuje.

Pri sv. obhajilu nam daje Jezus samega sebe v hrano. Tako nam na najbolj nazoren način dokazuje, kako tesno hoče biti z nami povezan. Nič manj, kakor je sam povezan z Očetom: »Kakor jaz živim v Očetu, tako bo tisti, ki mene uživa, živel po meni«. S primerjavo o sebi kot vinski trti in o nas, kot mladikah je naglasil, da se sok njegovega božanstva pretaka po naših žilah.

Jezus pod podobo kruha nas vedno znova vabi: »Vstani in jej, sicer bo pot zate predolga.«

Pot kristjana je pot romarja. Na tej poti moramo premagovati različne skušnjave, ki se kažejo predvsem v naši mlačnosti, otopelosti, utrujenosti, izgorelosti, malodušju ter nezaupanju …

Jezus nas razume, ravno zato nam vedno znova prihaja naproti, da nam podeli novih moči, poglablja vero v Boga, da bi lahko sredi občestva bratov in sester z veseljem in zaupanjem nadaljevali našo pot, ki nas vodi domov, k Očetu.

Dragi izredni delivci sv. obhajila. Želim vam, da se vam pri vsaki sv. maši vedno bolj odpirajo oči, da nam Jezus želi podariti sebe, da bi rastli v božjem življenju, ki je življenje v ljubezni in darovanju in da bi vedno bolj čutili »lakoto po tej hrani«, ki nam daje moč tudi v težkih trenutkih, da se takrat ne čutimo osamljene in prepuščene samemu sebi, ampak nas spremlja zavest, da je Gospod z nami, »da je pri meni«, kot prijatelj in sopotnik.

Amen