Dragi bratje, drage sestre!

Ob vstopu v novo, sveto in jubilejno leto 2025 vam najprej želim obilo Božjega blagoslova. Naj bo leto, ki je pred nami, čas, ko bomo v vsem izkoristili od Boga ponujene priložnosti za našo rast v veri, upanju ter tesnejši povezanosti med nami.

Danes obhajamo nedeljo Jezusovega krsta. Morda smo ob tem dogodku presenečeni, da je tudi Jezus želel prejeti krst in se je s tem postavil v vrsto z grešniki, čeprav je bil sam brez greha. To njegovo dejanje nam pove, da je odrešenje prišlo za vse ljudi, ne le za nekatere. Nebeški Oče s svojo ljubeznijo potrjuje bivanje Sina v krogu grešnikov in se tega bivanja veseli, saj je Božji Sin tam, kjer so ljudje, potrebni odrešenja. Po prihodu Boga med nas nismo več ujeti v svoj majhen svet, ampak se nam odpira obzorje, da lahko gledamo višje in dlje, celo v veri tudi onkraj tega vidnega sveta. Hkrati pa je Bog prav ob priložnosti krsta vsem nam izrekel tiste tako dragocene in zaželene besede: da smo v Božjih očeh vsi ljubljeni in dragoceni.

Da bi še bolj začutili Odrešenikovo navzočnost med nami in, da bi ga sprejeli za pot našega življenja, nam je v tem letu dana še posebna možnost: da izkoristimo in prejmemo milosti jubilejnega svetega leta, ki ga v Cerkvi obhajamo vsakih 25 let. V svetem letu, v katerega smo že vstopili, papež Frančišek še posebej izpostavlja krepost upanja in nas vse opozarja na pomen te kreposti. Prav upanje tako zelo potrebujemo v tem našem času, zaznamovanem z vojnami, napetostmi, nesoglasji in s teptanjem človekovega dostojanstva. Upanje, skupaj s krepostmi vere in dejavne ljubezni, nas usmerja preko vseh grozot in nevarnosti. Človek, ki upa, vé, da sme želeti in pričakovati izpolnitev vsega, kar je dobro, lepo in pravično.

Glavni cilj svetega leta je poglobitev osebne vere. Zakoreninjeni v veri bomo rastli najprej v zavesti krstne poklicanosti, da bi z vso gorečnostjo oznanjali Njega, ki nas je odrešil. Papež Frančišek nam v svetem letu za poglabljanje in utrjevanje vere še posebej priporoča romanja. Odpraviti se ne pot, biti romar! Bistveno za romarja je, da svoje vsakdanje delo, okolje in navade pusti za seboj in se poda na pot. Ko smo na romanju, ko hodimo, molimo in premišljujemo, hitro začutimo našo potrebo po Bogu, po njegovem usmiljenju in odpuščanju ter po spravi z njim.

Čeprav ima v svetem letu med romanji posebno mesto Rim, kjer so v štirih velikih rimskih bazilikah že odprta sveta vrata, pa imamo tudi v naši nadškofiji svetoletne cerkve. Med njimi je na prvem mestu stolnica, kot mati vseh cerkva v nadškofiji; poleg nje so v  tej vlogi tudi še Bazilika Matere Usmiljenja, pri frančiškanih v Mariboru, ter Bazilika Marije zavetnice s plaščem, na Ptujski Gori. Ob romarskih shodih pa se tem cerkvam pridruži tudi še Marijino svetišče na Homcu pri Slovenj Gradcu. Še mnoga druga svetišča so, kamor lahko v tem svetem letu poromamo; pomemben je predvsem pravi namen, ko se kot romarji podamo na pot. Vsekakor že sedaj vse lepo vabim, da se v čim večjem številu udeležite svetoletnih romanj, ki bodo potekala v postnih sobotah, po že predvidenem razporedu.

Velik in pomemben duhovni dar na svetoletnih romanjih je »svetoletni odpustek«, ki ga lahko prejmemo, če smo opravili zakrament sprave, torej prejeli odpuščanje in izpolnili druge pogoje (molitev). Izkušnja notranjega duhovnega doživljanja znova in znova potrjuje, da v človeku, kljub odpuščanju in spravi, še vedno ostajajo tudi nezdrave navezanosti, ki nas hočejo ponovno zvabiti v greh. Prejem odpustka je zdravilo, pomoč in opora, za utrditev našega pristnega odnosa z Bogom. Milost odpustka lahko prejmemo zase, lahko pa ga namenimo tudi pokojnim, da bi čim prej dosegli polnost življenja, ki je v občestvu z Bogom.

Sveto leto pa bo za našo nadškofijo nekakšen mejnik še v eni, prav tako zelo pomembni in potrebni stvari. Začeti želimo zahteven proces pastoralnega povezovanja naših župnij. Že dlje časa namreč opažamo, kako se naše skupnosti (občestva) krčijo, kako upada zanimanje za versko življenje in prejemanje zakramentov; kako ne na koncu upada obisk pri nedeljskih bogoslužjih. Če k temu dodamo še zaskrbljujočo starostno strukturo naših duhovnikov, majhno število bogoslovcev in dejstvo, da je že skoraj polovica naših župnij brez stalnega duhovnika, so vse to jasna znamenja, da bo potrebno sprejeti nekatere odločitve glede naših struktur.

Kaj lahko storimo glede tega? Gotovo moramo vse, kar doživljamo, še naprej izročati v molitvi Bogu in prešinjati z Božjo ljubeznijo, po Svetemu Duhu. Bog pozna najboljšo možno pot, da se dvignemo iz takšnega stanja. Vse bolj pa postaja tudi jasno, da bo potrebno oblikovati večja pastoralna središča, kamor bodo spadale okoliške župnije. To je edini možen način, ki bo v prihodnosti lahko zagotavljal usklajenost pastoralnega dela, ob manjšem številu duhovnikov. Seveda bo za to v večji meri nujno vključevanje vseh vernikov in tudi prevzemanje služb in odgovornosti s strani vernikov, na tistih področjih, kjer je to mogoče.

Da je ta pot pred nami primerna in prava, sem doživel in se prepričal ob srečanju tajništev župnijskih pastoralnih svetov iz naše nadškofije. Na tem srečanju so predstavniki posameznih župnij v skupnem pogovoru povedali, da razumejo in tudi sami doživljajo, kako sedanje razmere kličejo po povezovanju župnij in, da je ta korak z njihove strani pričakovan. Marsikje sodelovanje med župnijami na raznih področjih že poteka. Srečanje je tudi pokazalo, da ste laiški sodelavci pripravljeni sprejeti določene službe in prevzeti naloge. Razumljivo je tudi, da pred prevzemom takšnih služb in zadolžitev pričakujete ustrezno pripravo in usposabljanje. Pri vsem tem pa ostaja bistvenega pomena živa povezanost in sodelovanje med verniki in duhovniki.

Pred nami je torej čas priprave, tako duhovnikov, kot vernikov. Ta prehod bomo in ga moramo narediti skupaj, postopoma in v dobro vseh! Gotovo si vsi želimo bolj kvalitetne pastoralne oskrbe, ki pa lahko temelji le na sodelovanju in skupni odgovornosti vseh, ki smo krščeni. Po eni strani gre pri vsem tem za izziv, a je po drugi strani to tudi priložnost, ki nam jo Bog daje, ko nas v tem svetem letu še posebej bodri in želi navdati z upanjem. Naj torej upanje, katerega temelj je v veri, v zaupanju v Boga, postane nekaj, kar se bo širilo med nami in bo postajalo nalezljivo in bo doseglo tudi vse tiste, ki Boga še iščejo in hrepenijo po njegovi ljubezni. Zaupamo: krepost upanja bo naša občestva ohranjala in poživljala, da bomo dejavni ter se bo v nas in med nami krepila misijonarska zavest.

Vsem se zahvaljujem za vse vaše sedanje sodelovanje in pričevanje in na vse vas kličem Božji blagoslov!

Maribor, v soboto pred 4. adventno nedeljo, 21. decembra 2024

Vaš škof:

Alojzij Cvikl DJ