PEPELNICA

»Prah si in v prah se povrneš!« so besede, ki se človeku z bujno domišljijo zazdijo kot odmev kakšnega filmskega prizora, kjer se igralec modrega sivolasca zazre v daljavo in v ozadju dramatična glasba ponazori vznesenost, ki jo očitno doživi ta, ki so mu te besede izrečene. Imajo namreč neko moč, nosijo večno resnico, ki jo slutimo. Slehernik mora priznati, da bo enkrat umrl. In takrat se bo povrnil v prah, duša pa bo živela večno. Tako verujemo. Ali preprosto vemo, da bi naj verovali, v resnici se pa s tem ne bremenimo, saj roko na srce poglejte po sprevodu ljudi pred menoj, ki pristopajo k obredu pepeljenja; veliko jih je starejših od mene, ki bodo po vseh ustaljenih zakonih narave pred umrli.

Pa je res tako? Imamo morda garancijo, da nismo prav mi tisti, ki se bo naslednji srečal s svojim Stvarnikom? Jaz je nimam 😊 In če bi vedeli, da je ta dan, ki ga živimo, naš zadnji, o čem bi razmišljali? Če bi vedeli, da se bomo čez 24 ur srečali iz obličja v obličje z Nekom, ki nas pozna do obisti, ki pozna vse naše misli v trenutku, ko se odločamo tako ali drugače, pred kom ne moremo iskati izgovorov tudi za opustitev dobrega, kar obžalujemo na začetku vsake svete maše, koliko globoko bi pogledali vase in priznali, da nismo Bog, da pa bomo enkrat pred Njim odgovarjali za vse, kar sedaj delamo, četudi je ljudem prikrito? In dalje, kam bi usmerjali svojo svobodno voljo, ki nam jo je dal Bog Stvarnik v veliki ljubezni, saj želi, da se sami odločimo Zanj, ve pa tudi, da se lahko odločimo tudi za greh, ki povzroči smrt v naši duši in nas lahko oddalji od Boga vedno?

Postni čas je čas velike milosti, ko Bog zopet vabi k spreobrnjenju. Ne samo odklonu čokoladice, kjer se na skrivnem trepljam po ramenu, češ ”poglejte mene krepostnika”, ampak resni hoji za Njim. Post je odpoved sebi, da se s tem, ko se ”jaz manjšam, On veča”. Molitev je druženje, ki me spreobrača, mi razkriva rane, ki si jih nočem priznati in grehe, ki jih zakrivam s kupom lepih besed. Miloščina, ko opazim brata v potrebi, me rešuje navezanosti na minljive stvari. Križ je pot preko katere me Bog oblikuje in kaže svojo prisotnost v mojem življenju.

Velikokrat bi mladi in manj mladi radi odkrili ”nove oblike” molitve, nove oblike krščanstva, nove oblike bogoslužja, ki bi nas nagovorile, ki bi nam bile pisane na kožo, ki bi nas morda celo ohranjale v lagodju. To, kar je bila praksa 2000 let, se nam zdi ”zastarelo”. A naša Cerkev predvsem v postnem času nosi zimzeleno sporočilo, ki jasno vabi: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Jezusove besede so brezkompromisne. Post in molitev sta orožji, ki nikoli ne zarjavita, samo naučiti se moramo uporabljati to, kar nam izročilo ponuja. Zopet odkriti pomen in lepoto bogoslužja, pa ne bo nobena sveta maša dolgočasna. Služiti bližnjim v župniji, pa ne bo nikoli zmanjkalo pastoralnih dejavnosti. Odkriti moč in veličino molitve, pa ne bo nikoli premalo časa. Si upamo v tem postnem času izreči Bogu svoj ”da” brez svojih načrtov in se prepustiti, da iz nas naredi to, za kar smo ustvarjeni? (Aladdin | A Whole New World HD 1080p – YouTube)

Martina